RASISTIČNI NAPAD V CENTRU LJUBLJANE Prejšnjo sredo zvečer sva s prijateljem sedela v Miklošičem parku in se pogovarjala. Do naju je pristopil nek moški in rekel: “Hej nigra, a imata vžigalnik?” Vprašal sem ga, zakaj naju nagovarja z besedo niger. V tem se je razjezil in začel kričati na naju in naju žaliti. Začel sem ga snemati s telefonom, ker sem upal, da se bo prestrašil in odnehal. Žal pa ga je moja poteza še bolj razjezila. Rekel sem mu, da naj se pomiri in vsede, saj nisem prišel sem, da bi se prepiral ali tepel. Nekaj ljudi je pristopilo do naju s prijateljem in se opravičilo za tega moškega, rekli so, da govori neumnosti in da naj ne misliva, da so vsi takšni. Svetovali so mi, da naj ne reagiram na njegove žaljivke. “Seveda,” sem jim odvrnil. “Nisem tukaj, da bi se tepel.” Ko so odšli, pa se nama je moški ponovno pribljižal. Tokrat je imel v roki steklenico vina in kar naenkrat je z njo silovito zamahnil po mojem obrazu. Padel sem na tla in za nekaj trenutkov omedlel, on pa je pobegnil, brez da bi sploh preveril, kaj se je zgodilo z mano. Čez 10 minut je prišla policija, pokazal sem jim video. Bil sem popolnoma v šoku in sploh nisem čutil bolečine, čeprav sem bil krvav. Vprašali so me, če želim podati prijavo, a sem rekel, da ne, da si želim samo domov. Ko pa sem prišel v azilni dom, sem se začel počutiti slabo. Bolečina je postajala vse močnejša in bil sem zelo šibak. Odpravil sem se na urgenco, kjer so mi povedali, da imam zlomljeno čeljust in da nujno potrebujem operacijo. Čez noč so me zadržali tam in me takoj zjutraj operirali. Zdaj imam v čeljusti ploščice ter šest vijakov in osem tednov ne smem jesti nič drugega kot redko juho. Danes sem bil odpuščen domov. Vrnil sem se v azilni dom, se stuširal in počival. Šele zdaj je začelo prihajati za mano, kaj se mi je pravzaprav sploh zgodilo. Svojo državo sem zapustil, ker sem potreboval varnost. Mislil sem, da je Slovenija varna in da tukaj ljudje ne sodijo drugih po barvi njihove kože. Toda motil sem se. Bil sem brutalno napaden v centru svojega novega mesta, na klopici, kjer vsak večer sedim in opazujem mimoidoče, da lažje pozabim na svoje težave. Po takšnem napadu se bom zelo težko še počutil sprejetega in varnega. Walid, Sudan

Objavil/a Tukaj smo dne Torek, 05. julij 2022