Prvi mož Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Rado Pišot, je potrkal na vest Slovencev glede fizične neaktivnosti. Kot poudarja, je športnik tako znanstveno kot po duši in prav slovenska znanost ga močno spominja na še eno slovensko odliko – vrhunski šport. "V vseh pogledih presega razmere, v katerih deluje. Naši znanstveniki so 'v špici' v mednarodnem merilu, doma pa pogosto spregledani," pravi Pišot.
PRVI MOŽ ZRS KOPER TRKA NA VEST SLOVENCEV ZARADI NEAKTIVNOSTI: "Če bi jo lahko preprečevali farmakološko, sem prepričan, da bi vsi kupovali tablete"
Koper
dr. Rado Pišot
Pišot poudarja, da je kakovost življenja v Sloveniji – gledano celostno - še vedno veliko boljša kot marsikje drugje, kar je eden od razlogov, da ni več tako obsežnega bega možganov.
"Kot družba bi veliko več dosegli, če bi se zavedali, da je ravno znanost temelj razvoja, gospodarstva, zdravstva, okoljevarstva, družbenega življenja. Napredek je zmeraj temeljil na znanosti. Presenečen sem, koliko ljudi tega ne razume," pravi Pišot, ki od leta 2013 vodi Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper.
Bil je tudi eden od pobudnikov za ustanovitev Univerze na Primorskem in avtor prvih kinezioloških študijskih programov. Kot znanstvenik veliko časa posveča raziskovanju gibalnega razvoja človeka in gibalnemu učenju ter mehanizmom prilagajanja gibalnega sistema in funkcionalnih zmožnosti človeka na okolje. Je prejemnik Blaudkovega priznanja za razvoj kineziologije in prejemnik častne listine Olimpijskega komiteja Slovenije za prispevek k razvoju športa.
Že leta Pišot opozarja, da je neaktivnost eden največjih sovražnikov človeštva in tudi med epidemijo so na ZRS Koper glasno opozarjali, naj ljudje ne ostanejo doma na kavču, ampak naj grejo ven na zrak.
"V številnih študijah smo dokazali, da se že po 40 minutah začnejo negativni procesi v mišicah, ki so seveda še reverzibilni in brez posledic. Že po nekaj dneh neaktivnosti pa se začnejo mišična vlakna toliko spreminjati, da bi lahko bila težava, če ne bi sledila rehabilitacija oz. retroaktivno delovanje," razlaga Pišot in dodaja:
"Posledice življenjskega sloga sodobne, ekranske, sedeče službe so lahko pogubne za prihajajoče generacije."
Posledice pandemije neaktivnosti pa so že vidne. Po navedbah Pišota bi moral človek dnevno manj kot štiri ure sedeti in najmanj eno uro biti aktiven, da se mu poviša srčni utrip na 140 do 150 utripov na minuto pri povprečnem odraslem.
"Pandemija covida-19 je bila kot nekakšen agresiven in skoncentriran način življenjskega sloga, ki ga živimo že več kot 20 let. Potisnila nas je v razmišljanje, da lahko vse naredimo online. Če bi nekativnost lahko preprečevali farmakološko, sem prepričan, da bi vsi kupovali tablete, ki bi nadomestile 20 kilometrov hoje, dva kilometra plavanja in dvigovanje uteži. A tega ni, treba je premakniti zadnjico," zaključuje Pišot.
Komentiraj
Regional priporoča
Več kronike
DELE HIŠE POLIL Z VNETLJIVO TEKOČINO IN ZAŽGAL: Nastalo je za okoli 30 tisoč evrov škode
N.J.
-
včeraj ob 10:41
POD SNEŽNIM PLAZOM UMRLA ŠVICARSKA OLIMPIJKA: Reševalci ji niso mogli več pomagati
N.J.
-
24.12.2024 ob 16:26
ZELO NEVARNO! Pri Ajdovščini s tovornjaka na sprednjo šipo avtomobila padel kos ledu
N.J.
-
24.12.2024 ob 15:40
Novo iz Slovenije
KOT V PRILJUBLJENI SKLADBI: To so deli države, ki bodo letos uživali v belem božiču
N.J.
-
24.12.2024 ob 17:21
NA AGENCIJI SE POŽVIŽGAJO NA POZIVE GOLOBA: "Ne vidimo potrebe po odpravi novega sistema omrežnine"
T.K.
-
24.12.2024 ob 14:39
"ROBERT GOLOB VAM ZA BOŽIČ PODARJA NOV DAVEK": Po oceni SBC je predlagana obdavčitev nepremičnin nepravična
M.U.
-
24.12.2024 ob 12:50
Vse svetovne vlade so ves čas govorile o popolni varnosti genske terapije proti Covidu-19. Zavarovali boste sebe, predvsem pa druge. Ljudje so se tako večinoma iz SOLIDARNOSTI in ne zaradi ZDRAVJA tudi cepili. Enkrat, dvakrat, trikrat, nekateri tudi štirikrat. Cepili so tudi otroke. Verjeli so predstavnikom vlade, predvsem zdravstvenim ministrom in t.i. strokovnjakom iz skupin za obvladovanje Covida-19. Na misel jim ni prišlo, da je resnica popolnoma drugačna. Niso hoteli ali mogli verjeti, da bi jih zdravniki in politiki pošiljali v smrt. Ljudje morda dvomijo v resnicoljubnost politikov glede financ, pa kakšnih verodostojnosti spričeval. Da bi pa namerno zdravstveno škodili, ne to pa ne pride v poštev. Posebej zdravniki ne. Saj so zavezani Hipokratovi prisegi, a ne?
In vendarle se je natanko slednje tudi zgodilo. Številni starejši in v zadnjem času tudi mlajši ljudje so umrli in še umirajo, iznenada ali za najštevilčnejšimi boleznimi, ki so navedene v Pfizerjevih dokumentih, katere so jih hoteli za 75 let skriti. Umirajo tudi slavni ljudje, športniki, znane osebnosti ali se nenadoma pojavijo na televiziji z zategnjenim obrazom ali kakšno drugo »hibo«.
Številni ljudje imajo po cepljenju zelo hude poškodbe. To so tisti ljudje, ki so zvesto sledili napotkom in priporočilom zdravniške stroke ter politikov. »Gre za vaše starše, stare starše, da jih ne boste okužili. Cepite se. Čim prej«. Sedaj so ti preprosti in nič slabega misleči ljudje v strahotni stiski. Še pred nekaj časa popolnoma zdravi, v vrhunski zdravstveni formi, z voljo do življenja in velikimi ambicijami so obsedeli na invalidskih vozičkih ali se kako drugače prebijajo čez življenje.
»Ne vemo, kaj vam je. Verjetno je psihosomatskega izvora«. Tako pravijo zdravniki, ki so jim tišali iglo v ramo in jim sedaj predpisujejo pomirjevalne tablete ali tablete proti depresiji. Povezave s cepljenjem pa ne vidijo. To je tabu tema in o tem se ne sme govoriti. Nekateri, vendar redki se prebijejo do zdravnikov, ki so spregledali, da gre za poškodbe po cepljenju in jih začnejo obravnavati. Vendar zavarovalnice tega ne krijejo. Tisti, ki imajo, plačajo. Tisoče evrov za čiščenje krvi in druge tretmaje razstrupitve ali terapije po različnih boleznih.
Ljudi, ki so tako grdo prevarali prav ti zdravniki, ki so jih silili k cepljenju in politiki, ki so jim nabijali slabo vest ali grozili s prenehanjem delavnega razmerja, so sedaj pustili na cedilu. Jih ne zanimajo več. Svojo nalogo, za katero so prejeli mastne koronske dodatke so opravili, bolniki pa naj se znajdejo, kakor se hočejo. Še najraje bi jih verjetno izbrisali iz obličja zemlje, saj jim zbujajo slabo vest.
Žrtve cepljenja ne vedo, kakšna je njihova prihodnost. Zagotovo je le eno: da takšna, kot je bila pred to usodno odločitvijo iz solidarnosti, ne bo nikoli več.
V Nemčiji se počasi, ampak vztrajno prebija v uradne medije tudi ta- ta druga plat obveznega cepljenja proti Covidu-19, ki je pahnilo milijone v smrt ali v življenje, ki si ga ne želijo živeti.
Prevod: prof. Tjaša Vuzem, dipl.germ.