Službeni policijski psi so zvesti in nepogrešljivi sopotniki policistov pri opravljanju najzahtevnejših policijskih nalog – pri zagotavljanju javnega reda in miru na različnih prireditvah, športnih dogodkih, zbiranjih, pri odkrivanju nedovoljenih drog, eksplozivnih sredstev in drugih predmetov, pa tudi pri sledenju in iskanju pogrešanih oseb ali odkrivanju nezakonitih migracij.

Odnos med vodnikom in njegovim službenim psom je poseben in temelji na brezpogojnem zaupanju in vsakodnevnem sodelovanju. Gre za vez, stkano skozi številne skupne izkušnje, tudi zelo tvegane, in obenem za obvladovanje številnih znanj, pridobljenih v zahtevnih urjenjih.

Selekcija: Kdaj se rodi policijski pes?

Koprska enota službenih psov domuje na Moretinih pri Ankaranu, junija pa je praznovala 20-letnico. Enota šteje devet vodnikov in osem izurjenih policijskih psov, med njimi je največ belgijskih ovčarjev, sledijo nemški ovčarji. Kar nekaj jih je iz legel policijskih psov slovenske policije.

Slovenski inštruktorji policijskih psov sodijo v sam evropski vrh. "Naša šola policijskih psov dosega izredno dobre rezultate, k nam hodijo na treninge tudi iz drugih držav," navaja policist in vodnik službenega psa Saša Sandić s PU Koper.

Kot razloži, se urjenje službenega psa začne zelo zgodaj, že pri dveh mesecih – najprej z igro, pri kateri pes izraža svoj karakter. Na osnovi tega inštruktor oceni, ali je pes primeren za nadaljnje šolanje. Kriteriji za policijskega psa so visoki predvsem kar zadeva dobro fizično zdravje, vendar pa to ni vse.

"Mladiček mora biti že dobro socializiran, pogumen, brez strahu pred glasnimi zvoki, prav tako ne sme biti agresiven do drugih psov in ljudi. Potem pa je seveda odvisno, kako dobro se uči. Vendar pa lahko rečem, da se ob primernem treningu vsak pes lahko zelo veliko nauči. Seveda pa so si psi različni tako po svojem karakterju kot tudi glede vztrajnosti – tudi to je pomembno, ko se inštruktorji odločijo zanj." 

Kaj naredi dobrega policijskega psa?

Po enem letu urjenja, ki poteka dvakrat tedensko v pasji šoli na Gmajnicah v Ljubljani, je pes pripravljen za delo. Obenem poteka tudi priprava vodnika, ki mora prav tako opraviti šolanje. Licenca se obnavlja vsako leto, ko psa pregleda veterinar, preverja pa se tudi njegova usposobljenost.

"Večinoma je to formalnost, saj so naši psi v zelo dobri kondiciji, zato še ni bilo primera, da bi bil pes iz naše enote ocenjen kot neprimeren za nadaljnje delo v policiji, ker ne bi bil sposoben izvajati svojih nalog. Včasih je morda potrebno kakšno snov še utrditi in se psa še dodatno trenira. Pri starejših psih pa po navadi sami ocenimo, kdaj niso več primerni za terensko delo," razloži Sandić.

Ko se kariera zaključi

"Starost psa sama po sebi ne pomeni, da pes ni več sposoben izvajati svojih nalog. Imeli smo zelo različne primere, tudi take pse, ki so bili aktivni še po svojem desetem letu. Kdaj je čas za 'upokojitev', je torej odvisno od posameznega psa. Tudi veterinar na letnem pregledu oceni, če je pes še primeren za delo ali pa je čas, da se umakne."

Kaj sledi?

"Vodniki se večinoma odločijo, da psa, ko ne more več opravljati svojega dela, vzamejo v oskrbo na svoj dom. Vendarle je policist preživel s svojim psom deset let in to v najrazličnejših situacijah in želi biti z njim do konca. V tem primeru policijskemu psu pripada oskrba s hrano in osnovnim veterinarskim pregledom enkrat letno. Nekateri pa nimajo pogojev, da bi psa imeli doma – ti psi preživijo svoja zadnja leta pri nas na policijski postaji, kjer imajo svoj boks. V določenih primerih jih tudi prodamo," dodaja Sandić.

Je življenjska doba službenega psa kaj drugačna kot od ostalih psov?

"Tega ne bi mogel z gotovostjo reči, res pa je, da se zaradi intenzivne aktivnosti lahko prej pojavijo težave s hrbtenico. Ko psa predčasno umaknemo, temu največkrat botrujejo prav tovrstne okvare."

Tak je bil tudi primer njegovega prejšnjega psa, belgijskega ovčarja. Prav 'belgijci' so pred leti postali izjemno popularni v policijskih vrstah. So res primernejši od nemških ovčarjev, ki jih tradicionalno poznamo kot izvrstne službene pse?

"Belgijski ovčarji so pred kakšnimi desetimi leti postali modni trend, zdelo se je, da bodo nadomestili nemške ovčarje, a to se ni zgodilo. Delal sem tako z nemškimi kot z belgijskimi ovčarji in med njimi so kar precejšnje razlike. Belgijski so resda fizično zelo vzdržljivi, a obenem tudi zelo eksplozivni in rabijo precej časa, da se osredotočijo. Osebno so mi ljubši nemški ovčarji, ki so pri delu vendarle pokazali večjo zbranost in tudi inteligentnost. Gre za dve izredno sposobni pasmi, veliko odličnih službenih psov je med njimi," pove Sandić.

A kot pravi, so tudi drugi psi lahko zelo dobri pri določenih nalogah. "Vsak pes je lahko dober pri določenih nalogah, seveda mora imeti tudi naravne dispozicije. Ni vedno nujno, da gre prav za posebne pasme. Imeli smo primere, ko so bili tudi nekateri mešanci odlični službeni psi za odkrivanje drog."

Po novem še trdnejše vezi

V zadnjih letih se je odnos do policijskih psov v slovenski policiji zelo spremenil. "V zadnjih dveh letih imamo nova pravila in lahko živi pes doma pri svojem vodniku. Pred tem so bili psi na policijski postaji v svojih boksih, vodnik pa je bil s psom samo med službenim časom. Zdaj je tako, da vodnik dobi svojega psa že kot mladička, opravi z njim celotno šolanje, pes pa živi pri njem. Policist in pes sta torej pravi tandem in preživita skupaj večino časa. Tako se tudi ustvari še bolj trdna vez, ki ne temelji samo na dresuri, ampak tudi na vzgoji. Kajti tako eno kot drugo je zelo pomembno. Pes mora biti tudi pravilno vzgojen, ne samo dobro izurjen," opozarja Sandić.

Zgodba o Kari: Ko dominantnost postane prednost

Kara, nemška ovčarka črne barve, že na prvi pogled pri opazovalcu vzbuja strahospoštovanje. Sandić jo je dobil staro dva meseca in z njo opravil celotno šolanje. "Kara je posebna, ker je bila že kot mladič precej dominantna in agresivna in bi jo glede na to lahko tudi odsvetovali za službenega psa. Ker pa sem inštruktor, sem vedel, da se da tudi takega psa s primerno vzgojo narediti za dobrega policijskega psa. Kara je kos najtežjim varnostnim situacijam in zna narediti red tudi v popolnem hrupu kakšnega nočnega lokala, kamor smo klicani na intervencijo. Glede tega je res neverjetna, prava sila narave je," s ponosom pove.

"Je pa res, da že sama njena pojava naredi takšen vtis, da se ljudje raje odmaknejo in nimajo želje biti preblizu nje in s tem tudi ne preblizu mene," s smehom doda. 

Različne naloge, različni karakterji

To je tudi namen prisotnosti policijskih psov, ki skupaj s svojimi policisti - vodniki pridejo na množične prireditve ali pa posežejo v primerih kriznih situacij. "Naloga psa je, da varuje svojega vodnika. Za to so natrenirani in normalno je, da so zato bolj agresivni do drugih ljudi. Za razliko od teh pa so psi, ki odkrivajo droge, povsem drugačni pri svojem obnašanju; na druge ljudi ne reagirajo, ker se posvečajo predmetom, ki jih morajo odkriti. V tem je torej med policijskimi psi velika razlika," razloži Sandić.

Nevarnosti poklica: Ko se pes znajde v stiski

Tako kot policisti so tudi njihovi psi pri svojem delu izpostavljeni velikim tveganjem. Ali je že prišlo do nezaželenih ali celo tragičnih situacij?

"Tudi to se dogaja, na srečo smo psa doslej vedno našli. Eden takih primerov je bil pri sledenju nezakonitim migrantom, ko so psa začeli brcati in je zbežal. Spet v drugem primeru so ga, potem ko jih je izsledil, zvezali k drevesu. Na srečo smo ga dobili nepoškodovanega. Problematično je, da mora pes na takšne naloge iti opremljen z nagobčnikom, kar pa se v praksi lahko izkaže kot zelo tvegano za psa, ki se ne more braniti v primeru, če bi ga kdo nameraval poškodovati. Kot rečeno, v obeh primerih smo psa dobili nepoškodovanega, ne bi pa želeli, da bi se še kdaj kaj takšnega ponovilo."

Specialisti za droge: Mit o 'omamljenih' psih  

Med koprskimi policijskimi psi sta dva zadolžena za odkrivanje prepovedanih drog. Nekateri si zmotno razlagajo, da se pse, ki odkrivajo droge, trenira tako, da jih omamljajo z drogami. "To ne bi moglo biti dlje od resnice. Vsi treningi psov, ne glede na to, za kaj se jih trenira, temeljijo na igri. To je osnovni princip urjenja psov. Pes, ki išče nedovoljene droge, to ne počne zaradi tega, ker išče drogo, ampak zaradi povezave z igro, na katero je navajen in jo povezuje z iskanjem," pojasnjuje Sandić.

Komisar Rex: Kaj se lahko psi v resnici naučijo?

Vsi smo pod vtisom čudežnega policijskega psa Rexa. Je tudi v resničnem življenju policijskega psa toliko samostojnosti?

"Treba je ločiti med filmom in resničnostjo. Vsekakor so policijski psi izredno dobro natrenirani in dejansko sčasoma psi pridobijo določeno sposobnost lastne presoje, to pride z leti izkušenj. Vendar pa moramo vedeti, da so pri Rexu za upodobitev enega filmskega policijskega psa uporabili najmanj deset psov, od katerih je bil vsak vrhunsko izurjen za točno določeno nalogo. Pričakovati, da bodo vsi policijski psi takšni, bi bilo nerealno. Dejstvo pa je, da se lahko pes ogromno nauči in to celo življenje. Pes ima veliko sposobnost, da osvaja vedno nove veščine – tudi sedem in več let star pes se lahko nauči novih veščin. To sem tudi sam preizkušal pri svojem psu in ga v zelo kratkem času naučil osnov sledenja izginulim osebam. Gradimo torej na njihovih prirojenih sposobnostih in jih ciljno usmerjamo, vse skupaj pa povežemo z igro, zato da ostane pes motiviran in da tudi zelo zahtevne naloge jemlje kot nekakšno igro," zaključi Sandić.