Zgodba

Svetovalec (Michael Fassbender) je uspešen odvetnik, ki se s svojim klientom Reinerjem (Javier Bardem) odloči izpeljati ilegalni posel z drogami, ki pa vse izjalovi na polovici poti in spravi njega ter vse vpletene v zelo kočljivo situacijo. Sedaj je svetovalec soočen s posledicami sodelovanja z zelo nevarnimi ljudmi, ki s svojo surovo pragmatičnostjo zanje nevarnega ali odvečnega človeka brez kakršnega koli oklevanja spravijo v brezizhodno situacijo.

Ridley in prijatelji

Ridley Scott je ime, ki brez težav pripelje prvovrstne igralce v filmsko ekipo. Morda tudi preveliko ime in morebiti tudi preveč prvovrstnih igralcev. Če morda niste opazili, se v Svetovalcu pojavi tako v glavnih kot v stranskih vlogah izredno visoka številka flimskih zvezd: Fassbender, Diaz, Bardem, Pitt, Cruz, Ganz, Višnjić, Leguizamo, Norris in morda sem še koga izpustil. Toliko zvezd, a vse ostaja pretemno. Le redki izmed njih se preko svojih vlog uspejo vtisniti v spomin gledalca oziroma nam omogočijo identifikacijo med gledanjem filma. V celotni ekipi se le Diazova izkaže kot močan karakter, s katerim vzpostavimo odnos in si želimo izvedeti njene nadaljnje korake. Brada Pitta in Javiera Bardema bi morda lahko postavili med boljše honorarce, četudi je že precej jasno, da je pri obema treba najti vlogo, ki jima pristaja na kožo: pri prvem je zmeraj nečustveni in vsevedni svetlolasi lepotec, pri drugemu pa največji posebnež med liki. Preostali pa se pojavljajo skozi film kot tiskarski škrati v na novo izdanem romanu.

Kam je (za)šel triler?

Scottov triler je spoj temačne zgodbe in precej neposredne ideje o morali in pravičnosti. Sledenje je precej moteče in jasno brez kakršnih koli dolgih dialogov o posledicah lastnih dejanj, predvsem ko gre za sodelovanje z neznanimi kriminalci. Številna napeljevanja na izid posla in dejanski občutek razpleta še pred vrhuncem filma, ki ga, mimogrede, ni začutiti, nakazuje na ne ravno dodelan dramski trikotnik, ki pa bi pri tovrstni kriminalki moral biti dovršen. Ideja in izbrani načini razpletov so genialni, vendar postavljeni v celoto se (i)zgubijo in ne omogočijo ustvarjanja dodane vrednosti.

Dolgi in globoki dialogi ter počasni kadri ustvarjajo primerno melanholično vzdušje ter skušajo na paranoični način umiriti gledalca, češ to še ni vse. Kristalno jasno postaja, da doseganje ameriških sanj ni več mogoče, da se pohlep in aroganca ne obneseta, da moraš biti kaznovan za hude napake, da je ljubezen najpomembnejša na svetu in da ženskam ne gre zaupati. Seveda. Razumem. Vendar ni bilo treba toliko potenciala vreči stran, da se prej omenjeno prenese občinstvu.

Osnovne značilnosti trilerja so, seveda, prisotne, vendar ideja in bit žanra sta vse prej kot čutna. Prišli smo do točke, ko niti najboljši ustvarjalci ne zmorejo ponuditi izdelka znotraj že tako razvodenele žanrske sfere, ki zgleda, da jo rešijo le hibridne tvorbe novodobnega hollywoodskega industrijskega obrata.

Več recenzij najdete s klikom na to povezavo: Filmofilofilmu