Jaka Ivančič (foto: Arin Rapuš)

Si pričakoval, da boš ponovil svoj lanski uspeh na natečaju One Eyeland in se dve leti zapored uvrstil v elitno deseterico najboljših pokrajinskih fotografov sveta? Kaj ti pomeni vnovična uvrstitev na to prestižno lestvico?

Želja in upanje sta vedno. Nisem pa si dejansko mislil, da bom ponovil uspeh. Priznanja prinesejo veliko zadovoljstvo in potrditev, hkrati pa dodatno promocijo in prepoznavnost, kar je v fotografskem poslu zelo pomembno. Ob izraziti konkurenci v tej branži je to optimalen način, da opozoriš nase. Najbolj pomembno pa je, da te opazijo in spoštujejo v lokalnem okolju in imaš tako možnost opravljati fotografsko delo doma.

Fotografija črnokalskega viadukta je prepričala že dve zahtevni fotografski žiriji in se zavihtela med najboljše že na dveh natečajih. Nam lahko zaupaš, kako in kdaj si ujel črnokalski viadukt v ta skoraj sanjski, nadrealističen trenutek, ki spominja na prizor iz kakšnega fantazijskega filma?

Za to fotografijo je bilo treba čakati leta. Na isti lokaciji sem fotografiral že večkrat. Prvič verjetno pred okrog osmimi leti. V tem primeru sem imel posebne vremenske pogoje, ki se lahko ponovijo že naslednji teden, lahko pa jih ne bo več naslednjih deset let ali več. Na lokacijo sem se odpravil s skupino fotografskih kolegov. Napoved je kazala vztrajanje megle in ko smo že mislili, da se megla ne bo več dvignila, se je v nekem trenutku začela dvigati. Točno ta situacija, ki jo vidimo na fotografiji, pa je trajala le nekaj minut. Že malo za tem je bil viadukt prekrit z meglo. Dokaz, da je pri fotografiji potrebnega veliko potrpljenja, vztrajnosti. In še vedno velja večna fraza: 'Ob pravem trenutku, na pravem kraju!' Zagotovo pa najbolj očara ujet trenutek, ob katerem večina pripomni: 'A je to res bilo tako, kot je na fotografiji?'.

Ivančičev črnokalski viadukt

Koliko časa prežiš in čakaš na to, da v objektiv ujameš 'pravi moment'? Ali ga preprosto začutiš, kadar se pojavi, in veš, da bo to dobra fotografija?

Nikoli ne veš, če boš ujel tisti 'pravi' trenutek. Edini način, da ti to uspe, je, da vztrajaš in fotkaš, se vračaš na lokacijo, ki ima potencial.

Redno pobiraš visoke mednarodne nagrade in priznanja za svoje delo, to pa verjetno ogromno pripomore k tvoji prepoznavnosti. Nam lahko zaupaš, kakšne projekte načrtuješ v prihodnje? Si se ali se boš prijavil še na kakšen natečaj?

Trenutno je čas, ko se letni projekti zaključujejo oziroma so skorajda zaključeni in se že snujejo nova sodelovanja in ideje. Za zdaj ne morem izdati nič konkretnega. Lahko si samo želim, da bi bilo naslednje leto tako pestro kot letošnje. Bomo videli (nasmeh). Če mi bo uspelo narediti še kakšno dobro fotko, se bom zagotovo prijavil.

Slikovit trenutek iz Indonezije (foto: Jaka Ivančič)

Kaj svetuješ mladim nadobudnim fotografom, ki imajo željo, da bi nekoč živeli od fotografije?

To, kar vedno povem. Veliko fotografirajte in objavljajte svoje najboljše fotke na spletu, Facebooku, Instagramu, Twitterju ... Splet je danes odličen vzvod za promocijo lastnega avtorskega dela.

Za konec pa, kateri kotiček slovenske obale in Slovenije je po tvojem mnenju najbolj 'fotogeničen' oziroma je tebe kot fotografa najbolj navdušil?

Obala je zakon, seveda. Istra je bogata z lepimi lokacijami. Debeli rtič, Piran, Izola, Koper, dolina Dragonje, Kraški rob, strunjanski klifi, Mesečev zaliv, Sečoveljske soline ... Veliko je tega. Zagotovo pa mi je v zimskem času nekaj posebnega zasnežena Slovenija. Lokacij pa nešteto.