Kam segajo začetki inkluzivnega juda na obali? 

Začetki organiziranega vključevanja ranljiv skupin v judo segajo v Sloveniji v leto 1993, ko je Mojmir Kovač v redne treninge juda pričel vključevati učence iz Centra za komunikacijo sluh in govor v Portorožu. Odločitev je bila na nek način logična, saj smo nekateri bivši tekmovalci iskali načine, da po končani tekmovalni karieri še vedno sodelujemo v judu. Nekaj je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da smo nekateri tudi poklicno dejavni na področju dela z ranljivimi skupinami. Vsem se nam je zdel judo v vsej svoji širini in filozofiji Jigora Kana, ustanovitelja juda, zelo prikladno sredstvo za doseganje osebnih ciljev posameznih uporabnikov - judoistov. Kasneje so se vadbi začeli pridruževati tudi uporabniki iz različnih obalnih institucij in društev. Šlo je za zelo nehomogene skupine. Vsak posameznik je s svojimi specifikami (bil) zgodba zase. Prilagoditi je bilo potrebno treninge za vsakogar in seveda za skupino kot celoto. Iz vidika organizacije vadbe je to kar zahtevna in odgovorna naloga.

To je bila velika novost. Kako so jo ostali sprejeli?

Sprva je bilo v širši, predvsem strokovni javnosti kar nekaj pomislekov in celo odklonilnih mnenj, prav tako tudi s strani predstavnikov posebnih športnih organizacij, ki se ukvarjajo s športom za osebe s posebnimi potrebami. Prisoten je bil strah, pravzaprav predsodek, da bi se osebe z različnimi oviranostmi še dodatno poškodovale ali postale agresivne zaradi treniranja juda, kar je seveda smešno. Tako je na primer judo šele leta 2000 po dolgem prepričevanju in argumentih postal šport Specialne olimpiade Slovenije.

Kaj je na koncu pretehtalo? 

Ko se ozrem nazaj, je bilo ključno zaupanje posameznikov in seveda njihovih svojcev. Skupaj smo razbijali stigme okolice, kaj je za koga primerno in kaj ne. Seveda je bila na nas trenerjih ogromna odgovornost in tega smo se še kako zavedali. Izjemno pomemben je bil zaupen odnos med trenerji na eni starani ter judoisti, svojci, zdravstvenim osebjem ter zaposlenimi v institucijah. Le tako je bilo mogoče pravilno in varno delati. Tega pravila se držimo še danes.

Kakšne so izkušnje po treh desetletjih?

V treh desetletjih se je nabralo kar nekaj spominov, predvsem pa osebnih zgodb, tako zgodb judoistk in judoistov in seveda tudi naših trenerskih. Najbolj se nas dotaknejo tiste, ko pri posameznikih zaznavamo osebni napredek in občutek, da so zmogli preko samih sebe, in seveda njihov osebni ponos ob tem. Dejstvo je, da so inkluzivni judoisti postali samoumevni del veliko judo klubov v Slovenji. Prav tako je postalo dejstvo, da so judoistke in judoisti Judo kluba Koper samoumevni del športnega utripa domače dvorane Bonifika. Temu morda pred tridesetimi leti ni bilo tako.

Kako danes potekajo treningi? Ali vsi člani trenirajo skupaj ali imate ločene skupine?

Pri vadbi juda je pomembno, da je posameznik v skupini, kjer lahko pri vadbi sodeluje v največji možni meri. Večina inkluzivnih judoistov v Judo klubu Koper vadi v inkluzivni sekciji. Pred petimi leti smo pričeli postopno z vključevanjem posameznikov iz inkluzivne v redno člansko sekcijo. Tako vključenih je trenutno pet judoistov. Rezultati teh prehodov so nas vse presenetili. Tu predvsem mislim na sprejetost inkluzivnih judoistov. To je ponoven dokaz, da je judo tisto, kar nas združuje, in ne nekatere druge osebne lastnosti.

Ali so tudi drugi judo klubi prevzeli to inkluzivno prakso od vašega kluba?

Praksa vključevanja ranljivih skupin v judo se je v Sloveniji razširila še v ostale judo klube. Tako se trenutno z inkluzivnim judom ukvarja okoli 140 judoistk in judoistov. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je inkluzivni judo del panožne Judo zveze Slovenije in v okviru le-te organiziramo državna prvenstva in torej ne v okviru posebnih športnih institucij in zvez, namenjenih osebam z najrazličnejšimi oviranostmi. Zadnjega smo pretekli mesec gostili prav pri nas v Kopru.

Se vam je v vseh teh letih kakšen dogodek posebej vtisnil v spomin?

Spominov se je v preteklih letih nabralo zelo veliko. Najpomembnejše se mi zdi to, da projekt kot tak ne bi mogel zaživeti in delovati brez velikega števila ljudi, ki so v vseh teh letih sodelovali in orali ledino do točke, kjer smo zdaj. Gre za rezultat skupnega, volonterskega in predvsem vsakodnevnega dela. Gre za prispevek, da bi bil svet okoli nas prijaznejši in sprejemajoč, ne glede na vse naše razlike. To je tudi eno od temeljnih načel, ki jih je Jigoro Kano vtkal v temelje juda.