Profesor David Wilson, predavatelj na Univerzi Birmingham City in gost v oddaji This Morning na ITV, je pojasnil, zakaj morilci pogosto puščajo digitalne dokaze, čeprav vedo, da jih lahko policija uporabi, da jih ujame. Morilci so pogosto ujeti zaradi sledi, ki jih puščajo v e-poštah, sporočilih, družbenih omrežjih, zgodovinah iskanja ali podatkih o GPS-lokacijah.
ZAKAJ MORILCI PUŠČAJO DIGITALNE SLEDI? Kljub temu da vedo, da jih lahko policija uporabi proti njim
Trendi
Wilson meni, da ta "nepremišljenost" izhaja iz potrebe po tem, da morilci postanejo opaženi. V današnjem svetu, kjer ljudje ves čas dokumentirajo svoje življenje na spletu, si nekateri želijo, da bi jih drugi videli in prepoznali – tudi če so morilci. To ni nov pojav; morilci so že pred tehnološkimi napredki puščali sledi, ki so jih pripeljale do prijetja, piše Daily Mail.
Wilson je omenil zgodovinske primere, kot je Jack Razparač, ki je v Londonu leta 1888 pisal pisma, da bi se norčeval iz policije, ali BTK morilec Dennis Rader, ki je poslal disketo, misleč, da je ne bo mogoče izslediti. Vendar so te napake privedle do njihovega prijetja.
Poleg tega je Wilson izpostavil primer Bryan Kohbergerja, študenta kriminologije, ki je kljub temu, da je vedel, da bodo preiskovali njegove digitalne podatke, puščal podatke o telefonu, iskanja na internetu in objave na Redditu, povezane z njegovim zločinom. Tudi Chris Watts, ki je umoril svojo nosečo ženo in otroka, je puščal sledi, kot so GPS in telefonski podatki, ki so razkrili njegove laži.
Profesor Wilson je poudaril, da morilci pogosto niso premišljeni pri svojih dejanjih. Včasih so preprosto malomarni in pozabijo, kako lahko njihovi digitalni odtisi pripeljejo do njihovega prijetja. Včasih, v "vročici trenutka", iščejo na spletu stvari, kot so "kako se znebiti trupla".
Wilson je omenil primer "Google morilca" Anuraga Johrija, ki je na internetu iskal, kako ubiti nekoga, ne da bi ga ujeli. Takšni primeri kažejo, kako lahko morilci postanejo malomarni in puščajo digitalne dokaze, ki jih policija hitro prepozna.
Profesor Wilson je dodal, da večina morilcev ni racionalna in pogosto živijo v trenutku, kar vodi do malomarnosti, ki jih na koncu razkrije.
Poleg tega je Wilson izpostavil, da serijski morilci pogosto ciljajo na specifične skupine ljudi, predvsem ženske, dekleta, spolne delavke in geje. Po njegovem mnenju bi zaščita teh ranljivih skupin rešila številne življenjske usode.
Wilson se je dotaknil tudi težave mizoginije, saj so ženske pogosto žrtve nasilja svojih partnerjev. Menil je, da bi bilo treba več govoriti o tem, kako se spoprijeti z mizoginijo in zaščititi ranljive skupine, kot so prostitutke in starejši ljudje.
Na koncu je Wilson poudaril, da so ženske bolj zainteresirane za resnične kriminalne zgodbe, ker so pogosto tiste, ki se soočajo z nasiljem moških, kar je povezano z evolucijsko psihologijo.