Materinstvo je bilo v preteklosti obravnavano kot pomembnejši del dveh aspektov starševstva. Razlogi so temeljili na dejstvu, da se otrok razvija v materinem telesu, zato naj bi bila prav ona zmožna otroku zadovoljiti psihofizične potrebe. Seveda se vsi strinjamo, da je materinska vloga nekaj izjemno dragocenega, saj gre za neprecenljivo vez, ki je ni mogoče ubesediti in nadomestiti. A to ne pomeni, da je za otrokov razvoj dovolj le ona. Otrok je ustvarjen iz dveh spolnih celic – ženske in moške, v svojem razvoju pa potrebuje tudi lik očeta, kar so potrdile številne raziskave, ki so pokazale, da je tudi lik očeta nenadomestljiv.

Na srečo se je pomen očetovstva skozi čas spreminjal in razvil do te mere, da je oče postal enakovreden člen pri vzgoji otroka. Razvijal se je vse od patriarhalnega sistema, ko je bil oče samo oseba, ki je omogočala preživetje, pa vse do danes, ko skupaj z materjo soustvarja zdravo starševstvo, ki omogoča najbolj optimalen razvoj otroka. Raziskave so pokazale, da je z vidika razvoja čustvena vez med otrokom in očetom skoraj tako močna in pomembna kot vez med materjo in otrokom.

Očetova prisotnost vpliva na razvoj otroka na veliko globlji ravni, kot je veljalo včasih. Ugotovljeno je bilo, da lahko odsotnost očeta vodi k številnim razvojnim in psihičnim težavam pri otroku. To vključuje zlasti vedenjske težave, težave pri prilagajanju, vpliva na kognitivne sposobnosti, vlogo pa ima tudi pri oblikovanju spolne identitete. Izkazalo se je, da čustvena ali fizična odsotnost očeta otroka velikokrat vodi v čustvene stiske, uporništvo, agresivno vedenje, depresijo. Oče mora biti močno prisoten tudi v obdobju otrokove pubertete, ki je neke vrste popravni izpit za starše. A kaj sploh pomeni vključenost očeta pri vzgoji otroka? To pomeni predvsem zadostno količino kakovostnega časa, ki ga oče preživlja s svojim otrokom – koliko je na voljo in koliko odgovornosti prevzame za dobro počutje otroka.

Razlike med očeti med materami

- Očetje so drugačni od mam. Kar je za otroka pozitivno z vidika raznolikosti izkušenj, ki jih dobiva od obeh. Ta raznolikost otroku zagotavlja širšo in bogatejšo izkušnjo odnosov. Dojenčki so sposobni razbrati razliko v interakciji med očetom ali mamo že pri osmih tednih starosti.

- Očetje se igrajo drugače. Ko govorimo o igri, je materinska vloga predvsem ta, da za otroka skrbijo, pazijo, da se mu kaj ne zgodi, očetje pa ravno obratno – otroka lovijo, ga mečejo v zrak, se z njim ’borijo’. Običajno so glasnejši in tudi bolj 'grobi' od mam, a v konstruktivnem smislu. Pri otroku spodbujajo neodvisnost in konkurenco, matere pa varnost in enakost. Otrok se pri igri z očetom nauči vzpostavljanja ravnovesja med plašnostjo in agresivnostjo in tudi občutek samokontrole. Otrok potrebuje mamimo mehkobo in očetovo bolj grobo igro – oba pa na svoj način zagotavljata varnost in zaupanje.

- Očetje gradijo zaupanje. Če primerjate očete in matere na igrišču, kdo je tisti, ki otroka spodbuja, naj se povzpne še višje in močneje? In kdo ga spodbuja, naj bo previden? Matere se običajno nagibajo k večji previdnosti, očetje pa k preseganju meja. Tovrstno usklajevanje pomaga otrokom, da ostanejo varni, medtem ko razvijajo samozaupanje in pridobivajo nove izkušnje.

- Očetje komunicirajo drugače. Matere zelo rade poenostavljajo besede in se spuščajo na raven otroka. Očetje tega ne počnejo – niso nagnjeni k spreminjanju govora na raven otroka (infantilni govor). Očetov način spodbuja otroka, da širi svoj besednjak in jezikovne spretnosti.

- Očetje vzgajajo drugače. Očetje običajno poudarjajo pravičnost, poštenost in dolžnost, matere pa sočutje, skrb in pomoč.

- Očetje pripravljajo otroka na svet. Če govorimo povsem na splošno, lahko rečemo, da očetje vidijo svojega otroka v odnosu do sveta, medtem ko matere vidijo preostali svet v odnosu do otroka. Primer: Matere se zavedajo stvari iz zunanjega sveta, ki bi utegnile škodovati otroku – nasilje, nesreče, bolezni ... očetje pa se osredotočajo na to, kako bodo otroci pripravljeni na vse te stvari, ki jih bodo srečevali v življenju.

- Očetje oblikujejo pogled na svet moških. Hčerke, ki odraščajo z aktivno vključenim očetom, se lažje in bolje znajdejo v svetu moških. Dekleta so bolj suverena in samozavestna pri stikih z nasprotnim spolom, tako v obdobju pubertete kot tudi pozneje v življenju. Očetovski lik jim omogoča razumevanje, katero vedenje je pri moških primerno in katero ne. Fantje, ki odraščajo z očetom, imajo manjšo možnost, da bodo postali nasilni. Aktivni oče nenehno potrjuje njihovo moškost in obenem uči, kako jo uporabi na pozitiven način. Očetje pomagajo otroku v obdobju pubertete razumeti spolnost – to je tema, ki jo matere težje učijo.

- Očetje učijo spoštovanje do nasprotnega spola. Hčerke in sinovi se ob očetu naučijo spoštovanja do nasprotnega spola, saj imajo ob njih možnost opazovati, kako naj moški ravna z žensko. Dekleta, ki odraščajo ob vključenem očetu, bodo bolj verjetno izbrala dobrega partnerja. Fantje pa so bolj verjetno dobri partnerji v odnosu, ker posnemajo očetovo vlogo in se obenem učijo iz njegovih pomanjkljivosti.

Toda kljub temu da imajo očetje pogosto posebno vez s svojimi otroki, matere običajno dajo več od sebe, tako fizično in psihično kot čustveno, piše Medium.