"Skupaj nas je držalo, poleg naše prve učiteljice, pokojne Nives Mandič, veliko harmonije in prijateljstva. Rivalstvo, ustrahovanja in pretepi takrat niso bili v modi," se spominja Juri.

Po končani osnovni šoli so se nekateri presedli v šolske klopi zgolj nadstropje višje, na gimnazijo. Drugi so se odločili za srednjo ekonomsko šolo v Izoli. Spet tretji so se odločili za vajeništvo v kakšni trgovini ali delavnici. "Nekdo se je na željo staršev preselil čez mejo, v Trst ali še dlje. Nekdo drug, ki je tam že bil, pa je prišel k nam, kovačnica genijev," pripoveduje Juri in dodaja:

"Šalo na stran, pred kratkim smo se preživeli spet srečali. Na poti do starosti dedkov jih je pač nekaj zmanjkalo. Spomnili smo se naših 60 let od zaključka osemletke."

Na fotografiji desno Franca Apollonio, Dario Gregorich, Franco Železnjak, Gianfranco Defaveri in Bruno Prassel. Na fotografiji levo Graziella Gandusio, Liviana Apollonio, Alda Basiaco, Claudio Battelli, Aurelio Juri in Giuseppe Bresich 'Pino'. Odsotna je bila Mariella Zorzet. Zbrani so se ob tej priliki spomnili tudi že pokojnih sošolcev, med njimi so bili Guglielmo Gortan, Annamaria Giacovincih, Egidio Maranzina, Renato Coslovich, Marino Orlando, Elio Verardo, Sergio Scheriani, Franco Steffe in Gianni Vincoletto.

Ni pa bilo to njihovo prvo srečanje, srečevali so se že prej. "Naj se osebno zahvalim Claudiu in Aldi, ki nas sproti spomnita, zlasti ob pomembnejših jubilejih, kako smo po samo dveh letih, od 1954, ko so številni italijansko govoreči Koprčani optirali za Italijo, zavrnili, da bi živeli v Jugoslaviji, poiskali srečo drugje," pravi Juri.

Srečo so tako iskali v šoli, v Kulturnem krožku Antonio Gramsci (zdaj Skupnost Italijanov Santorio Santorio), pri pevskem zboru, orkestru mandolin, v dramski sekciji, "ponovno so začeli oživljati italijansko in istrsko-beneško prisotnost ter identiteto v našem mestu". "Identiteto, ki se kaže danes krepko preko naše številčne konsistentnosti. Skratka trudili smo se in izplačalo se je," zaključuje Juri.