Nekoč je bolnišnico vodil primarij dr.Ivo Zidarič, to je bilo, ko se je bolnišnica še nahajala na stari lokaciji Levstikove ulice. Nasproti le-te so stanovali , nekateri pa še stanujejo, dr. Mario Gasparini, dr.Jakov Mioč, dr.Klokočovnik, dr.Ogrin, dr.Šumenjak, pa tudi iz Transfuzije (Joško Žigon) ter drugo medicinsko osebje...v tistem času pa so se dr.Ivu Zidariču, pridružili še dr.Jože Trstenjak, dr.Mario Gasparini in ostali, ki so bili temelj Bolnišnice v Izoli. Odnosi so bili med njimi zelo dobri, za nekatere to velja še danes, kljub temu, da niso imeli modernih aparatur in oparacijskih dvoran, ampak so bili složni, prijateljski, spoštljivi in so predvsem skrbeli za dobrobit in nego pacientov. V tistem času je bilo častno delati v bolnici in za bolnico. Pacienti in obiskovalci so se radi vračali v to bolnišnico, o tem bi vedeli povedati še vsi tisti, ki so še dandanes živi iz tega obdobja. Medicinsko osebje pa je bilo prijazno , ustrežljivo, čeravno so bile njihove plače nizke, ampak takrat je bila pomembna skupnost. V okviru te skupnosti so organizirali razne izlete v lepe kraje in tudi na ta način pokazali, kaj pomeni skopnost in kako se vsi skupaj neizmerno spoštujejo.
Ravno ob 1500 letnice praznovanja Kopra je občinsko nagrado prejel tudi dr.Stanislav Mahne, ki je bil tudi zelo spoštovan kirurg še v stari bolnišnici in danes vodi ambulanto Pro Bono, saj le-ta veliko pomeni vsem tistim, ki si zdravil in zdravljenja ne morejo privoščiti sami.
Leta 1982 se je bolnišnica preselila na sedanjo lokacijo na hribu, kljub vsem pomislekom in nasprotovanju v lokalnem okolju, danar so tudi prispevale celotna Obalna skupnost, Zdravstvo Južne Primorske, svoj delež pa so tudi prispevale nekatere Istrske občine, Buje, Poreč, Umag in nekateri drugi kraji...no in ti kraji, dandanes skoraj nimajo vstopa v bolnišnico Izola, v zadnjih letih pa so se povečala prizadevanja za podpis pogodb in posledično povečan obisk iz Istre...
Leta so minevala in medsebojni odnosi so se žal krhali, svoje pa so prispevali splošno nezadovoljstvo z štrajkom zdravnikov, dolgimi čakalnimi vrstami, vmes pa je bil še Covid, ki je še dodatno razredčil medicinske vrste. Žal je veliko medicinskega kadra zapustilo svoja delovna mesta, saj so vsi iskali boljše plače, bodisi v tujini, bodisi v drugih ustanovah ali podjetjih. V teh letih je bil odliv visokokvalificiranega kadra, medicinskih sester prevelik, da bi lahko sedaj mlajši kader lahko zapolnil te vrzeli. Žal v sedanjih razmerah v bolnišnici pa ni čutiti več tiste značilne povezanosti kolektivu, tisti prijaznosti, tisti spoštljivosti, ki je krasila bolnišnico na Levstikovi ulici. Razbohotili so se mobbingi, strokovne napake, ki so bile včasih nepojmljive, odpuščanja, vzvišenosti in posledično slabši delovni rezultati in medsebojni odnosi, nespoštljivost, brezbrižnost...Žal so mnogi pozabili, kaj pomeni Hipokratova prisega, dobra in kvalitetna skrb za pacienta in medicinsko nego, ki je osnova za uapešno delovanje tako velik ustanove, ki bi morala biti danes pojem organiziranosti v zdravstvu...zato bi se lahko mnogi od vodilnih lahko vprašali, v kakšno smer pluje njihova barka?