Tilna smo zmotili med počitkom v enem izmed izolskih lokalov. Preden smo začeli z intervjujem, si je vzel čas za slikanje s skupino dijakov. Pred seboj je imel izvod najnovejše trač revije Nove, s katere gleda zgoraj brez. Tudi če ni zmagal in pobral glavne nagrade, je postal prepoznaven. Pot do slave se je pričela zaradi ljubezni do gostinstva.

Po dveh letih dela drugje sem želel spet nazaj v gostinstvo. Resničnostni šov se mi je zdel dobra priložnost. Prijavljenih je bilo čez dvesto kandidatov, zato nisem pričakoval, da pridem v širši izbor. V ožji izbor je prišlo štirinajst kandidatov, od tega dvanajst kuharjev. Med njimi so bili tudi bolj izkušeni od mene.

Sodelovanje v soju žarometov in pod številnimi kamerami je zagotovo nekaj posebnega ...

Osemindvajset dni sem bil popolnoma izoliran od zunanjega sveta. Le dvakrat smo šli med ljudi, pa še takrat nismo smeli veliko komunicirati. V šovu sem bil popolnoma sam, nisem imel nikogar, da bi se mu izpovedal. Moral sem paziti, kako se obnašam, da se ne bi to na koncu obrnilo proti meni. Mislim, da sem se na koncu prepozno povezal z rdečo skupino, k njim sem prišel kot neki outsider in moral bi se z njimi prej bolj povezati.

Nisi bil ravno najbolj zadržan udeleženec ali pa so drugi le bolj brzdali čustva?

Če si pristen, pridejo tvoje hibe hitro na plan. Sam sem pokazal impulzivnost, a v vsakdanjem življenju nisem tako impulziven, kot je bilo videti v šovu. Nekateri se pač raje držijo malce nazaj in tako napredujejo. A prej ali slej se vsak pokaže v pravi luči in gledalci odločijo, ali je dober za nadaljevanje ali ne.

Vsem je ostala v spominu javna zaroka, s katero si presenetil svoje dekle. Je šlo za načrtovano potezo?

Če bi vedela, da bi jo prosil za roko, ne bi prišla v oddajo. Vse skupaj ni bilo zaigrano, da bi pridobil neko podporo. Tanja je že deset let z mano, zato si je en tak dogodek zaslužila. O vsem sem se s producenti zmenil dva dni pred vstopom v Gostilno. Zaročil bi jo tudi brez šova.

Kaj je tebi predstavljalo največji izziv?

Največji izziv je bil zadovoljiti šefa Bineta Volčiča. Bil je zelo dlakocepski in natančen. Od vseh je zahteval strokovnost, da razmišljamo s svojo glavo, enim je uspelo, drugim manj. Zahteval je, da se pri pripravi jedi maksimalno potrudimo.

Po kateri kuharski zvezdi pa se zgleduješ sam?

Med njimi je prvi zagotovo Bine, pa tudi Uroš Štefelin in Igor Jagodic. Ti se promovirajo s tem, da običajne ljudi učijo sodobnih kuharskih tehnik, dajejo poudarek na prvovrstnih sestavinah. Učim se tudi od sodobnih francoskih kuharjev, ki jih spremljam na televiziji in posnetkih, in tako dobim kako dobro zamisel.

Kakšno pa je tvoje mnenje o najbolj razvpitem kuharju Jamieju Oliverju?

Jamie je bil na začetku veliko bolj udaren, kot se je kasneje izkazalo. A kot nihče pred njim si je upal prodreti z moderno kuhinjo, pri pripravi jedi je kombiniral sestavine, ki jih ne bi nihče.

Si bolj pristaš moderne ali tradicionalne kuhinje?

Še vedno so nonini vampi po tržaško zakon in mineštra na žlico bo vedno in. A kuhinja gre naprej. Sebi pa najraje kuham lahko mediteransko hrano s sestavinami, ki jih dobim v domačem okolju.

Kje bo v prihodnje kuhal Tilen Deško? 

Upam, da se mi odprejo vrata v kaki sodobni kuhinji, rad bi delal z najnovejšo tehnologijo, s penami, s preparati, ki naredijo iz hrane tisto, kar od nje pričakuješ. Večina restavracij pri nas dela na masovnosti, kar pa na dolgi rok pomeni padanje kakovosti, zato si želim dela v manjši sredini.

Kakšna pa bi bila tvoja idealna gostilna?

Gostilna za največ štirideset gostov, deset miz. Na meniju ne bi smel manjkati ribji brodet in ostala morska hrana, prevladovali bi preprosti, lahki in dobri okusi. Glede na to, da je na Obali gostiln že preveč in si kradejo goste, ciljam na Ljubljano, kjer je več ljudi, večja pa je tudi kupna moč.