Akad. prof. dr. Robert Zores (drugi z leve) in skupina raziskovalcev, ki bo prejela Puhovo nagrado za vrhunske dosežke za razvoj in uporabo napredne oblike celične imunoterapije za zdravljenje raka prostate.

Ta teden so na novinarski konferenci razglasili dobitnike državnih nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti. Puhovo nagrado za vrhunske dosežke bo prejela skupina raziskovalcev, ki jo poleg akad. prof. dr. Roberta Zorca sestavljajo še prof. dr. Helena H. Chowdhury, prof. dr. Marko Kreft, doc. dr. Simon Hawlina in prof. dr. Matjaž Jeras. Skupina raziskovalcev je razvila napredno obliko imunoterapije, ki ponuja varnejšo in učinkovitejšo možnost zdravljenja rakavih obolenj.

Namesto klasičnih imunoterapij, ki so pogosto povezane s hudimi stranskimi učinki, terapija uporablja bolnikove lastne dendritične celice. Te celice imunski sistem 'naučijo' prepoznati in uničiti rakave celice. Z električnimi impulzi so raziskovalci združili dendritične celice z bolnikovimi tumorskimi celicami, s čimer so ustvarili t. i. imunohibridome, ki sprožijo ciljno usmerjen imunski odziv.

Terapijo so preizkusili pri bolnikih z rakom prostate, rezultati pa kažejo, da je zdravljenje varno, učinkovito spreminja imunske odzive bolnikov in lahko podaljša njihovo preživetje.

Z osvojeno Puhovo nagrado je delo raziskovalne skupine prepoznano kot pomemben prispevek k napredku na področju celične imunoterapije in inovativnega pristopa k zdravljenju raka prostate.

Akademik prof. dr. Robert Zorec

Akademik prof. dr. Robert Zorec je slovenski biomedicinski raziskovalec, specialist za celično fiziologijo in nevroendokrinologijo. Je redni profesor patološke fiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (MF UL), vodja Laboratorija za nevroendokrinologijo in molekularno celično fiziologijo na MF UL ter Laboratorija za celično inženirstvo v biomedicinskem centru Celica. Razvija inovativne celične terapije, med drugim avtologno imunoterapijo za zdravljenje raka. Je avtor več kot 110 znanstvenih del v uglednih mednarodnih revijah, prejemnik državne nagrade RS za vrhunske dosežke v znanosti in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Kaj za vas osebno pomeni prejeti Puhovo nagrado in kako jo razumete v kontekstu vašega dolgoletnega znanstvenega dela?

Nagrada je priznanje za delo, smo zelo veseli. Hkrati pa smo tudi hvaležni, da smo lahko s sredstvi davkoplačevalcev ustvarili nekaj uporabnega za bolnike – dobrobit, ne le članke v znanstveni periodiki. Svojim sodelavkam in sodelavcem sem zelo hvaležen za potrpežljivost in predanost.

Vaša ekipa je razvila napredno obliko celične imunoterapije raka. Nam lahko preprosto razložite, v čem se vaš pristop razlikuje od dosedanjih terapij?

Novo in drugačno pri tem pristopu je to, da je zdravilo pripravljeno iz celic, kar pove že ime: celično zdravilo za zdravljenje raka (prostate). Celice, uporabljene za pripravo zdravila, izhajajo iz bolnika samega, temu pravimo, da gre za avtologno uporabo celic in to je pomembno iz več vidikov, tudi z vidika varnosti, ker gre za zdravljenje z lastnimi celicami, ne pričakujemo hudih neželenih stranskih učinkov, in jih tudi ni bilo. V angleščini se zdravilo imenuje 'Autologous Hybridoma Cell' ali 'aHyC'.

Druga posebnost pristopa z zdravilom aHyC se skriva v metodi priprave aHyC. Metoda namreč vključuje uporabo tumorskih celic posameznega bolnika in te tumorske celice imajo na površini številne spremenjene ali mutirane molekule, ki pa so za posameznega bolnika specifične, torej nabor teh spremenjenih molekul ali tarč je pri vsakem bolniku nekoliko drugačen. Tako z metodo omogočimo, da pripravljene celice aHyC nudijo bolnikovemu imunskemu sistemu prepoznavanje vseh tarč na njegovih rakavih celicah, torej tudi tistih, ki jih še sami ne poznamo. To predstavlja preboj, saj je razvoj zdravil doslej temeljil na ciljanju zgolj posamične tarče. Narava rakave bolezni je, da v nastanku rakave celice pridobimo več tarč. Zdravilo aHyc pa lahko 'napade' vse te tarče.

Zakaj ste se odločili osredotočiti prav na rak prostate in kakšne rezultate ste dosegli v kliničnih preskušanjih?

Za zdravljenje raka prostate smo se odločili zato, ker je to med najpogostejšimi oblikami rakavega obolenja in tudi zato, ker se zdravljenje lahko izvede ambulantno, kar pomeni, da je klinično preskušanje lahko logistično obvladljivo.

Na kakšni stopnji je trenutno klinično testiranje in ali obstaja možnost, da terapija kmalu postane del redne klinične prakse?

Zdravilo aHyC je formalno že na voljo bolnikom v Sloveniji. Po 18. juliju letos, ko je Vlada RS izdala uredbo, je s tem prižgala zeleno luč, da se zdravilo lahko uporablja pri nas, potrebne so pa še določne administrativne in strokovne obravnave oziroma koordinacije, da bo v praksi to tudi zaživelo in upamo, da bo to zelo kmalu, morda še v letošnjem letu.

Terapija je namenjena za zdravljenje raka prostate v odvisnosti od faze oziroma stopnje bolezni. Ker gre za zelo visokotehnološko napredno avtologno celično zdravilo za zdravljenje nekaterih pacientov z rakom prostate, se takšno zdravljenje lahko odobri samo na podlagi mnenja uroonkološkega konzilija. Torej, od 1. oktobra je že možno zdraviti bolnike z zdravilom aHyC. S tem se je uresničilo dejstvo, da ima Republika Slovenija prvo inovativno zdravilo, ki je bilo razvito in preskušeno v Sloveniji.

Koliko časa je trajalo od prve ideje do kliničnih rezultatov, ki ste jih predstavili?

Prve objave o tehnologiji priprave celičnega zdravila aHyC segajo v leto 2004.

Kako pomembna je pri takšnih projektih interdisciplinarnost – povezovanje biologije, medicine in farmacije?

Povezovanje, sodelovanje in vključevanje je ključno. Brez interdisciplinarnosti takšni preboji niso možni ali pa so vsaj manj verjetni.

Kako zahtevno je v slovenskem prostoru razvijati tako kompleksen biomedicinski projekt?

Slovenski prostor ima seveda določene specifičnosti, a temelj razvoja nečesa novega je v tem, da se pač vsi izzivi rešijo. To pa ni nič drugače drugod v svetu.

Kaj ta dosežek pomeni za slovensko biomedicinsko znanost in kakšne priložnosti odpira za prihodnje raziskave? Kako velik potencial ima po vašem mnenju ta pristop tudi pri drugih vrstah raka, ne le pri raku prostate?

Izpeljava raziskav in kliničnega preskušanja do pridobitve dovoljenja za uporabo celičnega zdravila aHyC v zdravljenju raka prostate je zgled, ki bo olajšal uporabo tehnologije tudi za zdravljenje drugih čvrstih oblik raka. Pravkar smo vložili na Evropsko agencijo za zdravila (EMA), v okviru katere deluje tudi Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) predlog protokola za izvedbo klinične študije zdravljenja trojno-negativnega raka dojk z aHyC na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in nadejamo se, da bo vloga uspešno prestala ocenjevanje. Ta nagrada prevzaprav izpostavlja napore v naši državi, kjer je farmacija zelo dobro razvita, da smo prešli iz priprave zgolj generičnih zdravil v inovativna zdravila. Ta premislek se je pričel kmalu po osamosvojitvi, ko je na družbi Lek (še pred prodajo tujemu lastniku), nastal poseben oddlek za razvoj inovativnih zdravil, ki ga je vodil prof. dr. Uroš Urleb, ko je bil predsednik uprave Metod Dragonja. Po prodaji Leka je ta dejavnost takrat zastala. V letu 2009 je v Evropski uniji pričela veljati posebna zakonodaja o zdravilih za napredno zdravljenje in takratni minister za zdravje dr. Dorian Marušič me je imenoval v ekspertno skupino Committe for Advanced Therapies v okviru EMA-e. Prek tega smo se seznanili o izzivih regulative, kako narediti celično zdravilo za napredno zdravljenje in aHyC je prvo inovativno zdravilo razvito v Republiki Sloveniji, ki sodi v kategorijo bioloških zdravil, celičnih zdravil za napredno zdravljenje.

Kateri so naslednji koraki – kam usmerjate raziskave po tem uspehu?

Kot omenjeno, pripravljamo vse potrebno za izvedbo kliničnega preskušanja zdravila aHyC za zdravljenje trojno-negativnega raka dojk na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Tehnologija priprave celičnih hibridomov je uporabna tudi za zdravljenje redkih bolezni (npr. Duchennove mišične distrofije).

Znanstveno delo pogosto zahteva potrpežljivost in vztrajnost. Kaj vas osebno žene pri raziskovanju?

Ko se enkrat človek odloči za znanstveno-raziskovalno delo, pogosto pozabi, kaj ga v tako delo vleče. Gotovo pa so radovednost, vključevalnost, pozornost, radost in odprtost okoliščine, ki sidrajo tak način dela.