Namen izobraževanja, v katerega je bilo v treh dneh vključenih 250 dijakov, je ozaveščanje in učenje udeležencev o nudenju temeljnih postopkov oživljanja (TPO) ter o preventivnih ukrepih za ohranjanje in preprečevanje zdravstvenih težav. Dijaki so pridobili ključna znanja o temeljnih postopkih oživljanja z uporabo defibrilatorja ter oskrbe različnih poškodb, ran in zapletov ob poškodbah.

"Odziv udeleženih je bil zelo pozitiven. Dijaki so izrazili veliko zanimanje za izvedbo praktičnega dela, torej temeljni postopki oživljanja z defibrilatorjem in zaustavljanje krvavitev. V teoretičnem delu so največjo pozornost namenili različnim video vsebinam. Prijetno nas je presenetilo zanimanje mladih za pomoč sočloveku, saj so imeli dijaki veliko vprašanj. Posledično smo velikokrat izobraževanje nadaljevali v pogovor ter izmenjali različna mnenja in izkušnje," je vtise o izobraževanju strnil Jaka Zaluberšek, študent magistrskega programa zdravstvene nege in izvajalec izobraževanja.

Prva pomoč rešuje življenja

"Z izobraževalnimi aktivnostmi želimo ozavestiti mlade k pravilni rabi prve pomoči, saj jim lahko s pomočjo takšnih predavanj podamo informacije, ki predstavljajo dobro preventivno znanje. To znanje jim je seveda lahko v pomoč tudi pri opravljanju vozniškega dovoljenja in s pomočjo projekta želimo dijake tudi pripraviti na opravljanje izpita iz prve pomoči," dodaja Gabriel Jablanovec, sekretar za izobraževanje in študentsko svetovanje ŠOUP.

Bolezni srca in ožilja so že dolgo vrsto let na prvem mestu med vzroki obolevnosti in smrtnosti v razvitem svetu. Ob zastoju srca je prva pomoč ključen dejavnik preživetja, zato je prav, da bi se ljudje zavedali, da je nudenje prve pomoči, sploh če ta neposredno rešuje življenje ali njegovo kakovost, nekaj najlepšega, kar človek lahko podari sočloveku, hkrati pa naj bi nas k temu zavezoval tudi moralni čut.

Čas, ki poteče od prvega klica na številko 112 pa do prihoda reševalcev na kraj življenje ogrožajočega dogodka, je v Sloveniji v povprečju dobrih 10 minut. To je kar 6 minut več od tistega časa, ko so možgani morda že utrpeli nepovratne poškodbe in bo pomoč reševalcev morda že nepotrebna ali pa bo oživljeni človek preživel s hudo možgansko poškodbo. Nujno je torej s temeljnimi postopki oživljanja (TPO) pričeti čim prej.

Da pa bi znali ob tem pravilno ravnati, je treba znanje o oživljanju redno osveževati. Tudi zdravstveni delavci, ki se s tem problemom ne srečujejo vsakodnevno, obnavljajo znanje TPO. Za laike, ki se s problemi zdravja, bolezni, življenja in smrti srečujejo še redkeje, pa je obnavljanje znanja še toliko pomembnejše, saj so prav oni tisti, ki so običajno prvi na kraju življenje ogrožajočega dogodka.

Pomemben prispevek k boljšemu preživetju bolnikov s srčnim zastojem prinaša tudi uvedba avtomatskih in polavtomatskih električnih defibrilatorjev na javnih mestih, na katerih se pričakuje, da se bo zgodil vsaj en zastoj srca v obdobju dveh let. Avtomatski električni defibrilator je naprava, ki jo zmore uporabljati tudi laik, saj mora te le pritrditi elektrode na nezavestnega s srčnim zastojem, naprava pa se sama odloči, ali bo bolniku dovedla električni šok.

Kljub uporabi AED pa je treba neobhodno zagotavljati umetno dihanje in krčenje srčne mišice, ki ga dosežemo s pravilno zunanjo masažo srca. Če umetnega dihanja (kljub uporabi priročne maske, ki jo dobimo vsaki lekarni) ne želimo izvajati, je priporočljivo izvajati vsaj zunanjo masažo srca. Tudi le zunanja masaža srca dokazano rešuje življenja.