Šturm je Marolta imenoval kljub temu, da ga je vlada pred tem potrdila za državnega pravobranilca. Na pravobranilsko mesto pa ga je predlagal prav Šturm, je še dodalo tožilstvo, ki je menilo, da je bil Marolt zaradi nezdružljivosti notarske in pravobranilske funkcije imenovan v nasprotju z zakonom o notariatu.

Med postopkom pa je tožilec Primož Suknaič nekoliko spremenil obtožni predlog in Šturma obtožil, da bi moral predlagati svojo izločitev iz postopka pri odločanju o Maroltovem imenovanju za notarja ter odločitev prepustiti vladi. Suknaič je namreč menil, da je obstajal dvom o Šturmovi nepristranskosti, saj da je bil Marolt njegov najožji sodelavec in tudi namestnik.

Sodnica Nina Kodra Balantič je ocenila, da tožilstvu tesnejšega oziroma prijateljskega odnosa ni uspelo dokazati. Tudi priče so potrdile, da sta Šturm in Marolt imela zgolj profesionalen odnos. Tako tožilstvu po mnenju sodnice tudi ni uspelo dokazati, da bi obstajali razlogi za Šturmovo izločitev.