Samo lani je zaradi samomora v Sloveniji umrlo več kot 400 oseb. Zakaj je stanje v Sloveniji, kar se samomorov tiče, tako, kot je?

Zapleteno vprašanje, o katerem si še strokovnjaki niso povsem enotni in mnenja o tem, zakaj se ravno Slovenci uvrščamo v svetovni vrh po številu samomorov, se sučejo vse od kulturno-zgodovinskih pogojev, v katerih smo kot narod živeli (in preživeli) skozi čas, do nacionalnega karakterja, ki naj bi bil med drugim nagnjen k zavidanju, melanholičnosti in vdanosti v usodo. Vmes pa še pester nabor drugih odgovorov. Toliko o vzrokih – seveda pa ne moremo zanemariti niti najbolj očitnih težav, ki jih imamo Slovenci glede samomorilnosti: huda stigmatiziranost tega pojava in posledično sistematično neukvarjanje z njim na vseh nivojih. S tem mislim tudi na to, da se ljudje zaradi stigmatiziranosti o tem enostavno ne pogovarjajo. Reči, ki so na tak način zavite v temo, je še veliko težje reševati, na individualni kot tudi na družbeni, kolektivni ravni.

Kje kot družba največkrat zatajimo?

Prav tam: namesto, da bi se o tem odkrito pogovarjali, molčimo in iz stvari nevede ali nehote delamo samo še večji tabu. Kot rečeno, bolj ko se o težavi jasno govori, manj kot je skrivanja in zatajevanja, več je na vseh ravneh, od institucionalne in kolektivne do osebne, možnosti za reševanje. S tem ne mislim samo na preživele in sorodnike ljudi, ki so storili samomor, pač pa na celoten prostor, javnost, medije, stroko. Problem pri nas so tudi zastareli pogledi na samomor. Grozna stigma se jih drži. Po mojem nanje sploh ne gledamo pravilno, v njih vidimo beg pred nastalo situacijo, kar je za nekatere nepojmljiv zločin, ne razumejo, da gre v resnici za odraz skrajne stiske človeka, kateremu je to edina rešitev pred neizmernim duševnim trpljenjem. In kdor slednjega ni izkusil na lastni koži, ne more in ne sme obsojati. Seveda pa prav to počnemo. Zdi se nam, da razumemo, zakaj pride do samomora, tega "sebičnega" dejanja. Kdor ni "stal na robu", ne more razumeti, kaj lahko nekoga pahne v tako neizmeren obup, zato imajo ljudje samomor za strahopetništvo. In tudi te poglede bi lahko pomagali spremeniti, če bi začeli na samomore gledati drugače. Tega se pa ne da doseči kar čez noč, na žalost.

Ali osebe, ki jih pestijo anksiozne motnje, razmišljajo tudi o samomoru? Kakšne so vaše izkušnje?

Zelo velika razlika je po mojem že med razmišljanjem o samomoru in razmišljanjem o tem, da bi storil samomor. Mislim, da ljudje v vsakovrstnih duševnih stiskah, med drugim tudi tisti z anksioznimi motnjami, ki so lahko izredno hude, razmišljajo o samomoru oziroma o tem, da bi bilo preprosto lažje in boljše zanje in za vse okrog njih, če bi izginili. Težave so tako hude, da si laže predstavljajo, da izginejo oni, kot da bi izginile težave. Brezno, ko si v stiski, je lahko dovolj globoko, da ne vidiš ven, sploh se ti ne zdi možno ali verjetno, da obstaja rešitev. To je izredno težko razumeti za nekoga, ki tega ni doživel. Ko pa je to brezno resnično pregloboko in stiska prehuda, pride lahko tudi do nekakšnega preobrata, odločitve, da je v takem stanju vredno razmišljati tudi o tem, da bi samomor izpeljal. In ja, pogosto je tudi pri ljudeh z anksioznimi motnjami. Na naši spletni strani in na forumu www.nebojse.si smo imeli že nekajkrat primere, ko so bili ljudje samomorilni. In hvala, hvala, hvala našim srčnim članom ekipe in drugim pogumnim uporabnikom, da so nas na to opozorili in da smo ukrepali in s tem, upam si tako reči, rešili kakšno življenje. Razmišljanja o samomoru je več. Tistih, ki so pa že odločeni ali že kolebajo oziroma so tik pred tem, pa je manj, ampak vseeno so. Upam si trditi, da jih je pri populaciji s "težjimi" duševnimi motnjami (za človeka v stiski je vsaka duševna motnja zelo huda, tu ne bi smelo biti razlik!), med katere stroka prišteva bipolarno motnjo, shizofrenijo in druge, še več.

Sicer ste politologinja in slovenistka, ki prevaja znane priročnike za Telebane in druge članke, publikacije in knjige, posebej na področju duševnega zdravja. Lani ste prevedli in bili soavtorica štirih spletnih orodij za samopomoč. Vaš zadnji prevedeni izdelek je Shizofrenija za telebane, ki je izšla letos tik pred poletjem. Kako si lahko pomagamo s temi knjigami? Komu so pravzaprav namenjene?

Oh, prav vsakomur. Sodijo na področje "samopomoči" oziroma t. i. biblioterapije. Sploh priročniki za telebane so napisani v preprostem jeziku in so zelo praktični, saj prevajalci vsebino vedno prilagajamo slovenskemu prostoru in uporabnikom. Lahko jih berejo oboleli in njihovi svojci, pa tudi vsi tisti, ki jih tematika zanima, študenti, stroka in tako naprej. Ker imajo recimo telebani, pa tudi ostali priročniki za samopomoč, običajno nasvete, strategije in tehnike, kako si pomagati, jih lahko počasi beremo in sproti delamo vaje. Če sam ne delaš (da ne rečem garaš) na tem, da bi si stanje nekako izboljšal, pač ne more iti na boljše. To je dejstvo. Tudi človek, ki si je zlomil kost, potrebuje fizioterapijo. Ravno tako človek, ki ima duševno motnjo, potrebuje vaje, s katerimi bo spoznal, kako deluje njegov um, in kako živeti z motnjo, da ga kar najmanj omejuje v vsakdanjem življenju. To nekateri zmorejo sami, večina pa potrebuje terapevta, ki jih pri tem vodi, jim nalaga naloge in preverja njegov napredek. Zveni preprosto, kot šolske obveznosti, a ni tako. Pa saj vemo, da tudi v šoli marsikdo ni delal domače naloge! Zamislite si, da je od nalog odvisno vaše počutje in življenje. Knjige za telebane sicer temeljijo na načelih kognitivno-vedenjske terapije. Ko smo ustanovili društvo, pred skoraj desetimi leti, takih priročnikov pri nas sploh ni bilo, tudi ostale literature za samopomoč in izobraževanje na temo depresije in anksioznih motenj je bilo zelo malo.

Kaj pa, če komu bolj odgovarja pogovor v živo, z osebo?

Skoraj vsakemu bolj odgovarja pogovor z drugim! Ne moreš se prebiti iz stiske sam, to je skoraj nemogoče. Ljudje smo socialna bitja, narejeni smo tako, da se zatekamo po pomoč k sočloveku, skozi pogovor se "očistimo", razbremenimo, drugi nam pomagajo, že z besedami nam olajšajo stisko. Včasih je dovolj, da imaš dobro socialno mrežo, znotraj katere že "predelaš" večino težav. Včasih pa niti to ne zadostuje in je najbolje, če si poiščemo dobrega psihoterapevta. Včasih so bili dokaj na redko posejani, pa še ti niso imeli izobrazbe iz različnih psihoterapevtskih smeri (kot so kognitivno-vedenjska terapija, Gestalt terapija, transakcijska analiza itd.), temveč po možnosti iz psihoanalize, ki za večino ljudi z anksioznimi motnjami sploh ni primerna metoda reševanja težav. Sedaj je terapevtov veliko več, kot jih je bilo včasih. Dobrega lahko najdeš tudi tako, da jih nekaj zamenjaš, preizkusiš, s kom se najbolje ujameš. Problem je v tem, da je področje psihoterapije pri nas tako neurejeno, da ne rečem konfuzno. Cene se zelo razlikujejo od enega do drugega terapevta, vsi ponudniki pa včasih nimajo ustrezne izobrazbe. Veliko naših članov je hodilo kar "na črno" k različnim terapevtom, ki so potrebovali ure za študij oz. izobraževanje in so bili poceni. In to se je kar dobro obneslo, tudi sama sem obiskovala odlično delovno terapevtko, a do nje sem prišla nekako s pomočjo "ustnega izročila", ker svojih storitev ne more oglaševati. Pri psihiatrih psihoterapevtih se cene lahko gibljejo med 70 in celo 150 evri na uro! Država mora čimprej urediti to področje in sprejeti nacionalni program za duševno zdravje.

Primerjava zakonskega stanu vseh prebivalcev in tistih, ki so umrli zaradi samomora, je pokazala, da so najbolj ranljivi razvezani in ovdoveli. Med umrlimi, ki so naredili samomor, je bil delež razvezanih enkrat višji, delež ovdovelih pa za polovico višji kot med vsemi prebivalci. Kaj lahko stori posameznik, ki se znajde v taki stiski?

Me nič ne preseneča. Prejle sem omenila socialno mrežo. Ljudem ob izgubi ljubljene osebe, pa če gre za ločitev ali ovdovelost, pogosto zmanjka tal pod nogami, če nimajo res močne podporne mreže ljudi, ki jim pomagajo skozi to.  Delež samomorov je že tako precej visok med starejšo populacijo, predvsem pri starejših moških. Sorodniki jih imajo za samoumevne, nekdanje glave družine, ne pomislijo, da bi lahko bili v duševni stiski, da so zelo osamljeni, saj včasih izgubijo edino osebo, s katero so se sploh pogovarjali. Zato je ključnega pomena, da ob izgubi bližnje osebe takoj oddamo signale drugim, da smo nekoliko bolj ranljivi, in se z njimi povežemo, spletemo nove vezi, najdemo tak ali drugačen ventil, se posvetimo neki stvari, najdemo poslanstvo, s čimer si zapolnimo dneve. Ni potrebno posebej omenjati, da je to za ženske bistveno lažje. Poiščejo si druge ovdovele prijateljice, navajene so na druženje, imajo otroke, ki jih redno obiskujejo. Pri moških je to drugače. Počutijo se kot peto kolo, ne želijo biti v breme družini, sram jih je, da bi moral nekdo skrbeti zanje ali se ukvarjati z njimi. To miselnost je potrebno preseči. Če človek potrebuje pomoč, jo pač potrebuje, saj nismo roboti. A to je veliko laže reči, kot storiti. Kot ponavadi je lahko dati teoretične nasvete in smernice, v praksi pa je to težko. Veliko namreč lahko storimo en za drugega, če so odprti kanali komunikacije med nami. V stiski je to še posebej pomembno, tudi če se na eni strani kanal zapre.