Mednarodni pravnik Marko Pavliha (foto: Tomaž Primožič/FPA)

Hrvaška politika se je vnovič izkazala kot izjemno vplivna in brezkompromisna, za nameček ji koristi predsedovanje Svetu EU in nenavadno pospešen postopek, da bi lahko britanski sodnik poročevalec opravil svoje delo pred vrnitvijo domov zaradi brexita, je po odločitvi sodišča v Luksemburgu, da ni pristojno za obravnavo slovenske tožbe proti Hrvaški, sporočil Pavliha.

Sodišče EU, kot ocenjuje Pavliha, ni odločilo v duhu evropskega in mednarodnega prava ter pravičnosti. Ena od temeljnih vrednot Evropske unije je spoštovanje pravne države, med temeljne vrednote spada tudi spoštovanje človekovih pravic, zato se po njegovem postavlja vprašanje, ali so po razumevanju sodišča tudi te pravice akcesorne narave, torej postranske.

Spoštovanje pravne države pomeni tudi spoštovanje mednarodnega javnega prava, ta status ima arbitražna odločba, ki je res iudicata, pravno veljavna odločitev. Mednarodno pravo, kot poudarja, je sestavni del pravnega reda EU in je umeščeno med primarno pravo, kamor spadajo ustanovitvene in pristopne pogodbe, listina EU o temeljnih pravicah, temeljna načela, običajno pravo in sodna praksa Sodišča EU, in sekundarno pravo, ki zajema uredbe, direktive in sklepe.

Pri tem je izrazil obžalovanje, da Slovenija ni zahtevala izločitve predsednika sodišča, ki je že pred dobrim letom večkrat javno komentiral, da sodišče najverjetneje ni pristojno za obravnavo tožbe proti Hrvaški. Namesto 259. člena pogodbe o delovanju EU, ki je podlaga za ukrepanje članice proti članici na sodišču, je predsednik predlagal 273. člen, ki predvideva, da članici spor sodišču predložita sporazumno. Da bi bil 273. člen edina možna pravna podlaga za presojanje sodišča v tem sporu, je v svoji argumentaciji izpostavljala tudi Hrvaška, to pa je danes omenilo tudi Sodišče, opozarja Pavliha.

Sodišče EU v Luksemburgu

Sloveniji po njegovem zagotovo tudi "niso pomagale domače politične peripetije glede prisluškovalne afere niti obelodanjena stališča nekaterih kvazi poznavalcev in politikov, da je bila tožba pred sodiščem zgrešena poteza". Drugega Sloveniji po njegovem namreč ni preostalo, glede na to, da mednarodno pravo ne omogoča nobenih pravnih sredstev izvršbe pravnomočne sodne ali arbitražne odločbe, poleg tega pa bi se morala v primeru slovenske tožbe pred Meddržavnim sodiščem v Haagu s pristojnostjo tega sodišča strinjati tudi Hrvaška.

Kot ocenjuje Pavliha, ni druge poti, kot da se obe državi vrneta za pogajalsko mizo in poiščeta kompromisni način udejanjanja veljavne in zavezujoče arbitražne odločbe. Vendar pa bo Slovenija, kot meni, "kajpak zopet potegnila kratko, tako kot običajno v preteklosti, vsaj kar se sosednjih držav tiče, kajti kot pravi star pregovor, priložnost zamujena, ne vrne se nobena".