Na fotografiji (od leve) urednica Založništva tržaškega tiska Martina Kafol, Gabrijelina hči Nadja Hvala (na sredini) in komenska knjižničarka Marija Umek, ki drži v rokah dragocen originalen karirast zvezek z zapiski Gabrijele Tavčar.

"Mama ni nikoli govorila o tem. Če smo otroci kdaj kaj vprašali, je zmeraj rekla, kaj pa vi veste o tem, kej pej vi znaste," je na predstavitvi knjige Dolga pot domov Gabrijele Tavčar, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska, povedala njena hči Nadja Hvala. Šele po materini smrti je hči na podstrešju odprla staro skrinjo z materinimi dokumenti, pismi, zapiski. Tam je bil tudi karirast zvezek in na njem še vedno odložen obrabljen, rumen svinčnik.

Takrat 24-letna Gabrijela Tavčar je bila doma iz hiše na Ivanjem Gradu, kjer se še danes reče 'pri Mačkovih'. Bili so globoko verni, vendar predani boju proti fašizmu in okupatorju. Pri Mačkovih so že v času prve svetovne vojne skrbeli za ranjene vojake, med drugo vojno pa so partizani pri njih poleg hrane in zavetja dobili tudi dragocene informacije o gibanju italijanskih in kasneje nemških enot. Gabrijelino tajno ime je bilo Zarja.

Družinska fotografija družine Tavčar leta 1941 pred domačijo na Ivanjem Gradu pri Komnu, kjer se je že takrat reklo in se še danes pravi 'pri Mačkovih'. Stojijo (od leve) Milka, Gabrijela in Rozina Tavčar.

Konec novembra 1944 so prišli v vas Nemci ravno v času obiska partizanov. Prišlo je do spopada, maščevanje Nemcev pa hitro. Domačine so odgnali na konec vasi, kjer je oficir odločil, da bodo odpeljali mlade. V tržaški zapor Coroneo so odpeljali enega fanta in sedem deklet, med njimi tudi Gabrijelo ter njeni dve sestri Milko in Rozino. Iz Trsta so jih z vlakom prepeljali v nemško taborišče Regensburg, kjer so delale v tovarni letal.

Ko so začele na Regensburg padati bombe, med taboriščniki pa se je govorilo, da prihajajo Američani, je Gabrijela odšla po Milko in Rozino, ki je bila zaradi tifusa v bolnišnici. Skupaj so se odpravile proti domu. Njeni zapiski v karirastem zvezku, med katerimi so tudi pesmi, pričajo o dolgi poti domov, o lakoti, mrazu, prosjačenju in tatvinah iz obupa, za golo preživetje. Zapiske v svoj karirasti zvezek je Gabrijela beležila od februarja 1944 do maja 1945, ko so se vrnile domov na Ivanji Grad.

Gabrijelina fotografija, ki je nastala ob prihodu v taborišče, kjer je postala številka. Na fotografiji desno je njena pesem Domotožje, ki je nastala v taborišču. Nekatere svoje zapiske iz karirastega zvezka je kasneje večkrat prepisala. Na fotografiji spodaj je potrdilo iz taborišča, ki ga je prinesla domov.

V rodbinskem deblu mnogih družin s komenskega Krasa je zapisan požig doma in predniki, ki so bili odvedeni v internacijo, v nemška taborišča. Ko je Gabrijelina hči našla karirasti zvezek, je o tem obvestila komensko knjižničarko Marijo Umek, ki ji je nato pomagala zbrati in urediti zapiske. "Knjižnica ni le prostor, v katerem so shranjene knjige, temveč tudi prostor zaupanja, v katerega ljudje prinašajo svoje zgodbe, dokumente, pisma in zapiske – pogosto dolgo skrite, osebne, boleče … Takšni dokumenti, ki nam prinašajo glasove žensk, mladih, izgnanih, tihih pričevalcev velikih dogodkov, niso le osebni spomini ene družine, temveč del skupne zgodovine kraja in ljudi, ki so ga zaznamovali," je prepričana Umek.

Gabrijela in njeni sestri seveda niso bile edine, ki so se vračale iz izgnanstva v domovino pred 80 leti. Nemogoče si je predstavljati, kako težke so bile poti teh ljudi. Ko so Mačkove sestre odpeljali v tržaški zapor, niso vedele, če bodo sploh preživele. A Gabrijela je v najhujših trenutkih našla moč, da si je delala zapiske, ki jih je kasneje večkrat prepisovala, nikoli več pa o tem govorila.