Brez velikega pričakovanja, da bomo uslišani, razumljeni, upoštevani, deležni odgovora, čutimo vendarle dolžnost kot pozorni in aktivni državljani ter nekateri od nas tudi dobri poznavalci, bodisi ker za to formalno izobraženi, bodisi kot dolgoletni javni poročevalci o tematiki, da vam znova javno zastavimo vprašanje, kam plove slovenska varnostna in zunanja politika. Nenazadnje, ker štejemo za sveto in ne kot poljubno oz. izbirno, kar nam nalaga 124. člen Ustave, da "Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja".

Odkar ste prevzeli oblast in vajeti usode države, pa vse kaže, da ste na ta člen pozabili ali ga zavestno zamrznili, ker da moteč v odnosu do naših mednarodnih povezav.

Zgodila se je, kot so priznali v samem Natu, izzvana ruska agresija na Ukrajino, ki je bila posledica predvsem brezglavega širjenja omenjenega zavezništva na območje nekdanje Sovjetske zveze, a kljub temu neopravičljivo, zavržno, zločinsko dejanje, skregano z mednarodnim pravom in z najbolj osnovnimi civilizacijskimi načeli. Toda, namesto, da bi mi takoj, tudi v imenu že tradicionalnih prijateljskih odnosov z ruskim narodom in Rusko federacijo, izbrali mediatorsko vlogo, odpotovali v Moskvo ter s tamkajšnjim vodstvom skušali doseči njeno prekinitev, smo pristali na enosmerni ekonomski in vojaški kaznovalni odziv Nata in Evropske unije proti temu posegu in celo med prvimi odposlali orožje, tudi težko (tanke), ukrajinskemu odporu.

Mnogi izmed nas smo vas pozvali takoj, ko je bila nova levosredinska koalicija oblikovana in se je pokazala priložnost, da bi se vedli drugače od prejšnje, desne, da bi zakorakali k vsaj zunanjepolitični diskontinuiteti, k spremembi kurza, ki sta ga bila začrtala Janša in Logar s tihim soglasjem Boruta Pahorja. A razen nekaj prijaznih in pohvalnih besed na račun našega poziva, v nadaljevanju ni bilo ničesar. Nekritično in brez kančka analize vzrokov ruske odločitve ste sprejeli razlago, ki sta jo evropski javnosti pod vidno taktirko ZDA vsilili vodstvi Nata in Evropske unije, prisegli zvestobo zavezništvoma in enotnosti njunih vrst ter si tako prislužili status Rusiji sovražne države. Zamujena priložnost, da bi se izkazali drugače. Res smo majhna država, a nas to v ničemer ne ovira, da bi delovali modro. In to priložnost znova zamujamo sedaj, ob vnovičnem izbruhu sovražnosti na Bližnjem Vzhodu.

Najodločnejša obsodba Hamasovega napada in pokola nad civilnim prebivalstvom v Izraelu je seveda samoumevna, tudi zato ker so akterji tega dejanja dobro vedeli, da bodo sprožili protinapad, ki bo ogrozil mnoga nedolžna življenja Palestincev.

Samoumevna sta tudi poziv k izpustitvi zajetih talcev in priznanje pravice Izraelu do samoobrambe.

A tu bi morali takoj dodati ne le poziv k izvajanju te pravice v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, ki vključuje zaščito nedolžnih, ampak tudi opombo, da je bilo kaj takega mogoče pričakovati glede na nadaljevanje in zaostrovanje okupatorske, kolonizatorske, segregacijske in genocidne politike Izraela do Palestincev, ki jim ne priznava, v nasprotju s resolucijami Združenih Narodov, pravice do samoodločbe in do lastne države, ter tudi glede na permanentno mižanje Zahoda nad vsem tem. Na omenjene resolucije se je Izrael preprosto požvižgal. Ga je zato kdo kaznoval? Stresel nanj sankcije in občo mednarodno izolacijo?

Vse bolj očitno je, da nimamo jasno izoblikovanega stališča niti do izraelskih vojnih zločinov v primeru Gaze, kar je zlasti ob dejstvu, da bomo v kratkem postali člani Varnostnega sveta OZN, hudo narobe. To, kar dnevno spremljamo v tej enklavi – brezobzirna raketiranja in bombardiranja tudi bolnic, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk in drugih civilnih objektov, na stotine ubitih otrok, ki jih vlečejo izpod ruševin (medtem ko ta poziv nastaja, poročajo o že več kot 2360 pokončanih mladih, nedolžnih življenj) , poglabljajoča se humanitarna katastrofa, (Gaza je brez vode, hrane, zdravil, elektrike, goriva), humanitarno pomoč, ki jo Izrael dopušča po kapljicah – že močno presega izvrševanje njegove pravice do samoobrambe!

In mi? "Neomajno" podpiramo Izrael? Res je bil ponesrečen vzklik zunanje ministrice izrečen čustveno na dan Hamasovega masakra nad civilisti na jugu Izraela, a tudi danes, ko doživljamo Gazo in izraelski državni terorizem nad tamkajšnjimi prebivalci, se ne odzivamo bistveno drugače. Obžalujemo žrtve na obeh straneh, pozivamo Netanyahuja k sorazmerni uporabi sile oz. k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava, a ne rečemo "NE v našem imenu!", ko predsednica Evropske komisije Ursule Von Der Leyen in predsednik Evropskega sveta Charles Michel v Washingtonu na vrhu z ameriškim predsednikom Bidnom ponovita neomajno in brezpogojno podporo Izraelu v imenu celotne Evropske unije.

To je žalostno! Že leta 2010 smo bili na pobudo poslancev in poslank Zaresa, SD in LDS zelo blizu priznanju Palestine. Tudi takrat so se v Gazi odvijali brutalni napadi Izraela in posebna komisija OZN je to početje razglasila za vojni zločin. Trinajst let kasneje so Palestinci še zmeraj brez države, brez pravic, izgnani iz ozemlja, kjer se, naj ponovimo, z očitnim kršenjem mednarodnega prava in vseh dosedanjih resoluciji Združenih Narodov, naseljujejo novi in novi židovski koloni.

Boste storili, vsaj enkrat, predsednica republike Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, zunanja ministrica Tanja Fajon, nekaj kar je moralno-etično prav, skladno z 124. členom Ustave in kar od vas pričakuje, verjamemo, večina naših državljank in državljanov, ki ne odobrava te hipokrizije, tega licemerstva in se čuti bolj zastopana v besedah Slavoja Žižka v Frankfurtu kot v uradnih stališčih vlade oz. zunanjega ministrstva ter v tihem soglasju predsednice države?!

Pohvalno je, da smo med tistimi v EU, ki smo pozvali obe vojskujoči se strani k premirju zaradi varne in bolj konsistentne dostave humanitarne pomoči ljudem v Gazi. A to ni dovolj! Izraelu je potrebno reči, da naj končno preneha z dosedanjo politiko do Palestincev in prične izvajati predmetne resolucije Združenih narodov, sicer bodo sledile sankcije! Šele to bo korak v pravo smer.

Vsebinsko prispevali k besedilu:

Aurelio Juri, Uroš Lipušček, Spomenka Hribar, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Franco Juri

Ostali podpisniki:

Marko Apih, Ana Barbič, Andrej Bolčina, Maja Breznik, Miha Butara, Andrej Cetinski, Janez Černač, Lucija Čok, Jože P. Damijan, Zvone Dragan, Božidar Flajšman, Vesna Godina, Matjaž Hanžek, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Ana Horvat, Pavel Jamnik, Janez Jančar, Milena Jesenko, Maca Jogan, Dušan Keber, Mitja Klavora, Matjaž Kmecl, Mira Kofler, Igor Kofol, Marjeta Kofol, Marjan Kotar, Bogomir Kovač, Stane Lunder, Srna Mandič, Andrej Mašera, Marjan Matjašič, Nevenka Mandič Orehek, Vesna Mikolič, Ljuba Miljuševič, Rastko Močnik, Maruša Mohorič, Emil Milan Pintar, Igor Polajnar, Tanja Rener, Rado Riha, Rudi Rizman, Remzo Skenderovič, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Marjan Šiftar, Miloš Šonc, Iztok Šori, Darko Štrajn, Nada Turnšek, Dunja Ukmar, Mirjana Ule, Janez Verbič, Brane Virant, Ernest Vodopivec, Stana Vodopivec, Darij Zadnikar, Franjo Žagar, Boris Žnidarič.