Dokumentarec je prikazal družino, ki živi v zelo slabih razmerah, in Laita je opisal, kako se je srečanje z njimi izmuznilo izpod nadzora. Fotograf je med snemanjem opazil, da so bili člani družine Whitaker v slabem zdravstvenem stanju, poleg tega pa so živeli v izjemni revščini.

Čeprav ni jasno, ali je Rayu bila kdaj uradno diagnosticirana bolezen, strokovnjaki menijo, da ima neverbalni avtizem tretje stopnje. Poleg tega so ljudje s to motnjo nagnjeni k samostimulacijskemu vedenju, kar lahko vključuje lajanje, godrnjanje in druge nenavadne zvoke. Študija iz leta 2020 je odkrila preko sto genov, ki povečujejo tveganje za avtizem in druge duševne motnje.

Družina Whitaker je postala predmet razprave o pomembnosti zavedanja genetskih zapletov in potrebe po preventivnih ukrepih pri zvezah med sorodniki. Čeprav so takšni primeri redki, lahko vplivajo na zdravje in dobrobit otrok, ki se rodijo iz takšnih zvez.

Dokumentarec o družini Whitaker je sprožil tudi razprave o načinu predstavitve in uporabi osebnih zgodb v medijskih izdelkih. Nekateri so kritizirali Laito zaradi izkoriščanja te družine in uporabe njihove zgodbe za pridobivanje pozornosti in denarja.

Čeprav je dokumentarec sprožil buren odziv javnosti, pa je hkrati odprl tudi pomembna vprašanja o zdravju, dobrobiti in dostojanstvu ljudi, ki trpijo zaradi duševnih motenj ter o pomembnosti preventive in ozaveščanja o genetskih zapletih pri zvezah med sorodniki.