1. Težave z dolgoročnimi načrti

Ljudje s sindromom Petra Pana so navadno težko v dolgotrajni zvezi, romantični ali platonski (pri slednji gre za vzajemno ljubezen med moškim in žensko, ki pa je ne "obremenjuje" seksualnost). Njihov slog navezanosti je negotov in morda se ne bodo mogli čustveno predati nekomu drugemu. To ne pomeni, da ima ta sindrom vsak, ki ne želi dolgoročne zveze.

2. Zanašanje na druge ljudi, da bodo skrbeli zanje

Običajno so nagnjeni k odvisnosti od staršev ali družine. Ne želijo storiti ničesar, kar bi jim pomagalo, da se ločijo od staršev ali nekoga, ki skrbi zanje. Uživajo, ko drugi skrbijo zanje.

3. Osebna rast jih ne zanima

Lahko bi rekli, da osebna rast pomeni mentalni, fizični, družbeni, čustveni in duhovni razvoj, ki posamezniku omogoča, da živi bolj produktivno, zadovoljno in polno življenje. Ta rast je lahko minimalna, vendar je še vedno rast. Osebe s sindromom Petra Pana nimajo razloga za osebno rast. Uživajo v življenju, ki poteka na nespremenjen način, in v tem ne vidijo nič slabega.

4. Težko se odločajo

Povprečen človek vsak dan sprejme približno 35.000 odločitev. Lahko bi rekli, da to velja za večino odraslih. Ljudje s sindromom Petra Pana se temu radi izognejo in odločitve prepustijo drugim. Pogosto se bojijo, da bodo drugi nanje gledali negativno, zato so ohromljeni pri svojih odločitvah.

5. Neresen odnos do denarja

Ne znajo vsi pametno ravnati z denarjem, vendar je pričakovano, da bo vsak odrasel človek razumel pomembnost denarja in odgovornost do denarja ter prepoznal prednosti varčevanja in razumnega ravnanja z denarjem …  Za osebe sindromom Petra Pana spremljanje osebnih financ ni prioriteta. Lahko je celo nekaj, čemur se popolnoma izognejo, vsaj dokler se na njihovem računu ne prikaže minus.

6. Izogibanje konfliktom

Osebe s sindromom Petra Pana so čustveno nezrele odrasle osebe. Zato se, kar zadeva konflikt, le temu izogibajo, kolikor se le da. Včasih bežijo v svojo realnost, drugič pa odhitijo in se zaprejo v nek prostor.