Narečje piranskega podeželja zaradi svoje pestrosti, mešanosti izrazov, pa tudi jezikovne simpatičnosti človeka iz mesta kaj hitro spravi v zadrego, pa tudi v dobro voljo. Čeprav se počasi spreminja, ni izumrlo. To dokazuje nadvse zanimivo narečno izrazje, ki ga v novi knjigi predstavljata in tudi pojasnjujeta dr. Suzana Todorović in Rožana Koštial.
Monogarfijo Narečno besedje piranskega podeželja oziroma Nove vasi nad Dragonjo, Padne in Svetega Petra so prvič predstavili sinoči v lucijski knjižnici in, kot je pokazalo veliko število obiskovalcev, pa tudi pogovor z njima, je zanimanje za to vrsto kulturne dediščine še kako živo. Knjiga je nastala kot rezultat obsežne dialektološke raziskave, ki je potekala na območju omenjenih vasi, avtorici pa ste se je po besedah Todorovićeve lotili iz ljubezni do svojega narečja in iz strokovnih nagibov, saj je iz tega področja doktorirala. K njej so ju spodbudile tudi pomanjkljivosti dosedanjih podobnih raziskav.
"Narečje je dano z mlekom v kri in nekje sem prebrala, da če umre starček, gre v grob vsaj ena knjiga," je o pomenu tovrstnih raziskav dejala Rožana Koštial, ki se je projekta lotila tudi iz ljubezen do svojega narečja Nove vasi. Pojasnila je metodologijo raziskave in poudarila, da sta jo delali predvsem med starejšimi ljudmi, ki narečje uporabljajo že vse življenje ter tudi poznajo izraze za stvari, ki izumirajo, pa naj gre za kmečka orodja, dela, običaje ali kaj drugega, kar izginja. Avtorici sta s tem uspeli za bodoče generacije ohraniti veliko število besed, ki jim zaradi novega načina življenja in miselnosti grozi pozaba, tako da je njuno delo tudi pomemben besedni zaklad.
Stičišče različnih kultur
In od kod pestrost tega narečja? Znano je, da je bila sicer po obsegu majhna Istra v zgodovini stičišče različnih kultur, podrejena različnim vladarjem in izpostavljena najrazličnejšim migracijskim tokovom. Pred prihodom Slovanov je tu do 6. oziroma 7. stoletja obstajal enoten latinski jezik, ki je bil identičen na področju Istre, Furlanije in Dalmacije. Sledilo je obdobje, ko sta v Istri prebivala romanski in slovanski živelj, nato pa je od 10. stoletja na jezikovnem področju nastopil vpliv Benetk oziroma beneščine, ki je v Istri popolnoma nadomestila večino govorov istrskega polotoka. V nadaljevanju je svoje naredilo priseljevanje zaradi turških vpadov in pustošenja kuge ter kolere in nato je prišel še zadnji migracijski val po drugi svetovni vojni, zaradi katerega je predvsem v Kopru, Izoli in Piranu mogoče slišati domala vse slovenske dialekte, pa tudi hrvaške, srbske in bosanske. V zaledju tega ni toliko čutiti, zanimivo pa je, da bodo migracijski tokovi, ki zadnjih nekaj let mestno prebivalstvo vlečejo na podeželje, njegovemu narečju verjetno spet pustili svoj pečat.
Sicer pa avtorici o tem, da so nekateri jezikoslovci mnenja, da se narečja spreminjajo, drugi pa da izumirajo, pravita: "Bogato narečno besedje piranskega podeželja, zabeleženo po obdobju najhitrejšega napredka na vseh ravneh življenja, dokazuje, da narečje ni izumrlo, a se vendarle, počasi kot njegovi govorci spreminja."
Monografijo je založila Univerzitetna založba Annales (UP ZRS), na pot pa jo je spremil tudi piranski župan Peter Bossman, saj je občina, kot je dejal, z veseljem podprla njen izid. Avtoricama je čestital, da sta se lotila tega dela in napovedal, da bodo še podprli kak tak projekt.
Skratka, če tovrstne "raziskovalne" reference apliciram na pravkar izšlo delo, mi je že jasno, da je slednje uporabno zgolj, samo in izključno kot podlaga za defektno kuhinjsko mizo!
Vidim tudi, da lasto pokvarjenost - tudi v tem pogledu se ni nič spremenilo - ponovno pripisujejo drugim: če jih parafraziram, naj bi jim bili znanstveniki, ki v danih razmerah z etičnim delom ne morejo zaslužiti za preživetje ravno zaradi tistega, kar darovčistične pijavke z neznosnim evfemizmom imenujejo "prijavljanje" projektov (beri: nategovanje s projektnimi skupinami, na podlagi katerih se projekt dobi, in "zamorci", ki na projektu dejansko delajo (oz. naj bi delali), kopipejstanje projektnih poročil namesto resnega raziskovalnega dela in seveda kasiranje javnih denarcev), zavistni. Slednje bi bil lahko kvečjemu ustrezen izraz za frustracijo, da je država s svojimi nadzornimi mehanizmi očitno že tako na psu, da tovrstni KVAZIznanosti in mafijskim metodam, ki v njej vladajo, ne zna, ne zmore ali noče stopiti na prste. Seveda, to je pač ozkogledni okvir, v katerem tovrstni tički živijo svojo "znanost" in "pedagogiko" in iz katerega ne morejo ... Navsezadnje, zakaj bi sploh hoteli, ko jim je pa več kot desetletje prinašal tako mastne pare?..
No, darovčiki, ampak nikar ne skrbite, nekateri (še) nismo vrgli puške v koruzo, kot se temu reče ... Se beremo!
P.S.: S tistim, ko ste, da bi na vsak način in za vsako ceno, škodovali aktualnemu rektorju UP, ki vam je dal vetra, namočili celo nekdanjega Šparkotovega kamerada, strička Francija, ste pa presegli samega sebe, častna beseda (novinarko z Dnevnika, ki je v vašem imenu opravila umazano delo, bi sicer lahko nekoliko bolje poučili, to je že treba pripomniti)! Še celo tako poučen in izkušen antidarovčik, kot sem sam, sem bil ob tem naravnost osupel - osuplost je trajal celih 5,4 sekunde