PTSM lahko nastane kot posledica travmatskega dogodka, kot je na primer udeležba v hudi naravni ali prometni nesreči, vojna izkušnja, smrt bližnje osebe, telesna ali spolna zloraba ... Pojavlja se pri petih do 10 odstotkih populacije, bolj pogosto pri ženskah.

Večina ljudi, ki doživi izjemno stresen dogodek, sicer ne razvije PTSM. Za njen nastanek pomembno vlogo namreč igrajo tudi notranji dejavniki, kot so dedna nagnjenost, slabše odzivanje na stres, zgodnje izkušnje travme, določene osebnostne lastnosti in odsotnost socialne podpore, so si enotni strokovnjaki na tem področju. "V zadnjem desetletju se celo izkazuje, da so za razvoj PTMS verjetno bolj kot travmatski dogodek pomembne individualne razlike v občutljivosti in odpornosti nanje," je pojasnil psihiater Jurij Bon.

Po besedah psihoterapevtke Mine Paš z inštituta Zajčja Luknja pa je funkcioniranje človeka, ki trpi za PTSM, zelo oteženo. Sooča se lahko s ponavljajočimi se vsiljenimi spomini na pretekle dogodke oz. s tako imenovanimi 'flashback spomini', ima težave z nespečnostjo, lahko so prisotne tudi nočne more in panični napadi, prav tako občutki derealizacije, ko oseba spremenjeno doživlja svet okoli sebe, ali depersonalizacije, ko oseba doživlja razdružitev ali odcepitev od same sebe.

Travmatski odziv poteka na nivoju amigdale, dela možganov, kjer se formira hiter stresni odziv in pri posamezniku ni reguliran racionalno. "Posameznik se ne more odločiti, da ga ne bo strah, ali da ne bo imel paničnega napada. Govorimo o zelo refleksnem odzivu, podobno kot v primeru refleksa kolena, ko ob udarcu pride do iztega noge," je pojasnila Paš.

Za zdravljenje PTSM je zato potrebna zelo globinska psihoterapija, večkrat tudi v kombinaciji z zdravili. Predvsem pri težjih oblikah PTSM pa tudi to ne zadostuje. "Travmatski odziv je pri nekaterih preprosto premočen. Ravno v teh primerih pa se kot zelo dobro sredstvo za zdravljenje PTSM izkazuje MDMA, ki začasno umiri delovanje amigdale," je dejala.

MDMA, sintetična droga s halucinogenimi in stimulativnimi učinki

MDMA ali metilendioksimetamfetamin, poznan tudi kot ekstazi, spada med sintetične snovi z empatogenimi in stimulativnimi učinki. Povzroča občutke empatije in povezanosti z drugimi ljudmi. Njegove učinke so odkrili že zgodaj v 20. stoletju in jih kmalu začeli uporabljati v strokovnih psihiatričnih in psihoterapevtskih okoljih za izboljšanje učinkov psihoterapevtskih procesov. Kasneje so ga zaradi pretirane široke uporabe v družbi - zlasti v 60. letih v času seksualne revolucije, ko so med drugim razcvet doživljali tudi drugi psihedeliki - prepovedali. Skupaj s številnimi drugimi psihoaktivnimi substancami pa v zadnjem času ponovno doživlja preporod.

Ameriška študija z obetavnimi rezultati o učinkovitosti MDMA za zdravljenje PTSM

Da je lahko MDMA dobro sredstvo za zdravljenje PTSM, je pokazala tudi ameriška študija, ki jo je leta 2021 v njeni tretji fazi vodila nevrologinja Jennifer Mitchell z Univerze California v San Franciscu. Rezultate študije je Bon predstavil v sklopu mednarodne akcije Teden možganov, ki vsako leto v tretjem tednu marca v Sloveniji poteka pod vodstvom slovenskega društva za nevroznanost SiNAPSA.

Šlo je za testiranje zdravljenja oseb s PTSM, ki je temeljilo na kombinaciji uporabe MDMA in strukturirane psihoterapije. Rezultati so pokazali, da je lahko omenjena kombinacija zelo učinkovita in je zmanjšala simptome PTSM in depresije.

Učinek MDMA je bil celo večji kot pri serotoninskih antidepresivih, ki sicer v psihiatriji predstavljajo osnovno orodje zdravljenja anksioznih motenj in depresije, vendar po besedah Bona delujejo pri premajhnem deležu bolnikov (zgolj do 40 odstotkov).

MDMA tako kot antidepresivi deluje na serotoninski sistem in zavira privzem serotonina, obenem še dodatno spodbuja njegovo sproščanje in sproščanje drugih hormonov sreče, kot je noradrenalin in dopamin, je pojasnil Bon.

Po njegovih besedah rezultati študije tudi nakazujejo, da ima morda MDMA zelo specifičen mehanizem delovanja na serotoninski sistem v amigdali, ki bi lahko posamezniku omogočil boljšo predelavo travmatskih spominov. Njegovi empatogeni učinki, ki spodbujajo občutke empatije in povezanosti z drugimi, pa lahko tudi olajšajo sam terapevtski proces oz. izboljšujejo terapevtski odnos s psihoterapevtom.

MDMA je dobro deloval tudi pri težjih podtipih PTSM. Izvajalci študije pa pri sodelujočih tudi niso opazili pomembno povečanega tveganja za resne stranske učinke.

Učinkovitost MDMA pri zdravljenju PTSM po besedah Bona sicer ni presegla učinkovitosti psihoterapij, je pa presegla običajen uspeh druge farmakoterapije oz. zdravljenja z zdravili.

MDMA in ponekod že odobren kot zdravilo, v Sloveniji uporaba psihedelikov še vedno prepovedana

"Zaradi svojih pozitivnih učinkov MDMA vse bolj prihaja v ospredje, bliža se tudi regulatornim procesom in bo najbrž postal dostopen. To pa je zagotovo dobra novica tudi za psihiatrijo, kjer nam kronično primanjkuje dobrih zdravil," je dejal Bon. "Avstralija je že odobrila medicinsko uporabo psihedelika MDMA kot zdravilo, tik pred tem pa je tudi Amerika," je pojasnila Paš.

V Sloveniji je sicer še vedno prepovedano izvajati terapije z MDMA ali drugimi psihedeliki, kot so LSD, DMT in psilocibin, saj so uvrščeni na seznam prepovedanih drog, v skupino I. Kot je poudarila psihoterapevtka Eva Veršič, pa je povpraševanje po psihoterapiji, podprti s substancami teh vrst, predvsem zaradi obetavnih raziskav in primerov iz tujine, precejšnje.

Na Nizozemskem in v Nemčiji je na primer v posebnih kontekstih dovoljena uporaba nekaterih psihotropnih snovi za zdravljenje predvsem depresij, ki so odporne na ostale načine zdravljenja. "Na Nizozemskem je tako mogoče v psihoterapiji legalno uporabljati podzemne gomolje gob, ki vsebujejo psilocibin. V Nemčiji pa v kliniki Ovid Praxis v Berlinu izvajajo terapevtske intenzive s substanco ketamin, ki se v medicini sicer uporablja kot anestetik," je izpostavila Veršič.

Spomnila je tudi na novo študijo, o kateri je pred kratkim poročal Guardian. Izvedli so jo raziskovalci na Imperial College London in daje najnaprednejšo sliko učinka DMT, sicer psihedelične spojine, ki je, kot je pojasnila, naravno prisotna v človeškem organizmu in v številnih rastlinah in živalih. Po navadi se jo zaužije z zvarkom ayahuasca, ki se tradicionalno uporablja v Južnoameriških domorodnih kulturah.

S pomočjo uporabe elektroencefalografije in funkcionalne magnetne resonance pri sodelujočih so raziskovalci prišli do posnetkov, ki so razkrili močan vpliv spojine na možgane, zlasti na področja, ki so pri ljudeh visoko razvita in so pomembna za načrtovanje, jezik, spomin, kompleksno odločanje in domišljijo. Rezultati so pokazali, da je bila po zaužitju spojine možganska aktivnost bolj tekoča in prilagodljiva.

Uporaba psihoaktivnih snovi od nekdaj del družabnega življenja, vse bolj v uporabi tudi mikrodoziranje

Psihoaktivne snovi so sicer že od nekdaj vpletene v družabno življenje različnih kultur in tradicionalnih družb. Ljudje so namreč vedno živeli v povezavi z naravnimi snovmi, ki so povzročala spremenjena stanja zavesti. Že zgodaj so jih tudi uporabljali za zdravljenje, za globlje uvide, za stik z nečim višjim, je dejala Paš. Znan je predvsem že omenjeni zvarek ayahuasce, pripravljen iz različnih rastlin, ki izvirajo iz Amazonije v Južni Ameriki, ibogain, ki se nahaja v afriški rastlini Tabernanthe iboga, na našem območju pa mušnica, volčja češnja in močerad.

Tudi danes vedno več ljudi, tako pri nas kot po svetu, psihedelike uporablja v vsakdanjem življenju kot sredstvo za izboljšanje življenja. Gre za t. i. mikrodoziranje, kjer oseba v določenem časovnem intervalu vzame zelo majhno oz. neaktivno dozo psihedelične snovi, največkrat sta to LSD in psilocibin. "Posamezniku se ob tem lahko izboljša fokus, povečata se tudi njegova kreativnost in motivacija. Nekaterim pomaga tudi pri hujših težavah, kot je depresija," je dejala Paš.

Jemanje psihedelikov z namenom povečevanja lastne storilnosti pa je po njenem mnenju lahko tudi problematično. "Svet je že toliko storilnostno naravnan, da že to samo po sebi predstavlja problem, če pa človek ob tem jemlje nekaj, kar njegovo storilnost še pospešuje, pa se ta družbeni problem še poglablja. Posameznik se mora zato vedno vprašati, zakaj to dela, in, ali mu bo to na dolgi rok dejansko pomagalo," je opozorila.

Dodala je tudi, da psihedelikov prav tako ne smemo enačiti z zdravili, saj ne delujejo simptomatsko. "Določenim tudi ne pomagajo kaj dosti in lahko celo poslabšajo njihovo stanje," je izpostavila. Izredno pomembno je zato, da se terapije s psihedeliki izvajajo v terapevtskem okolju, pod vodstvom usposobljenega strokovnjaka.

Razvijanje 'ne-psihedelične' izkušnje v psihoterapiji

Ker je uporaba psihedelikov tudi v terapevtske namene v nekaterih državah v veliki meri še vedno ilegalna, pa se vedno bolj razvijajo alternativne metode, s katerimi želijo predvsem v psihoterapevtskem okolju to nelegalnost zaobiti. Po besedah Eve Veršič s podporo sodelavcev iz tujine tako razvijajo pristop t. i. 'ne-psihedelične' izkušnje v psihoterapiji, kjer se kratkotrajno spremenjeno stanje zavesti doseže le s pomočjo sodobne tehnologije.

"Gre za visoko tehnološko utripajočo luč, ki je povezana tudi z zvočnim sistemom in pri osebi vpliva na možganske valove, postopek pa povzroči sprožanje naravno prisotne, sicer speče spojine DMT," je pojasnila. Projekt bo v kratkem zaživel tudi na spletni strani Travel By Light.