Na nekaterih študijskih programih na UP FAMNIT je predvideno obvezno opravljanje prakse. Študenti se tako večinoma odločajo za delo v različnih slovenskih ustanovah, nekaj pa se jih opogumi in se odloči za izkušnjo v tujini, kjer poleg strokovnega znanja pridobijo tudi širšo in močno življenjsko izkušnjo. Martin Senič, absolvent magistrskega študija Varstva narave na UP FAMNIT, je tako celih 10 tednov preživel v brazilskem Pantanalu, tj. naravni regiji, kjer beležimo eno največjih koncentracij favne v Ameriki. Univerzitetno središče Cuiaba Mato Grosso uspešno sodeluje z eno izmed tamkajšnjih organizacij, ki odkupuje zasebne površine z namenom, da jih zavaruje. Gre za zasebno organizacijo, ki se ukvarja z naravoslovnim turizmom, izdajo knjig in kulinariko. Ta je dovolila postavitev raziskovalne postaje v enem izmed svojih zavarovanih območij, od koder se raziskovalci lažje podajajo na teren.
MARTIN SENIČ S FAMNITA V BRAZILIJI NAVDUŠEN NAD NOVIMI ŽIVALSKIMI VRSTAMI: "To je najlepše, kar se lahko zgodi biologu"
Koper
V času prakse, ki jo je uveljavljal v okviru študijskega programa, je Martin Senič zbiral podatke za pripravo svoje magistrske naloge.
Zakaj si se odločil za prakso ravno v Braziliji?
Tropska biologija me zanima že ves čas študija in če bi bilo možno, bi se s tem področjem ukvarjal več časa. Brazilija pa je med vsemi državami Južne Amerike največja in zato tudi najbolj zanimiva in raznolika. V tropih je vse drugače: živali, rastline in konec koncev tudi kultura. Po izkušnji v bolivijskem parku Inti Wara Yassi, kjer sem preživel tri tedne, sem dobro vedel, da se bom vrnil čez lužo.
Kaj si moral urediti pred odhodom?
V takih primerih je bistveno, da se pred odhodom natančno dogovoriš, kaj boš počel. Nato je dobro, da predelaš nekaj literature, urediš zavarovanje in kupiš karto. Vseeno ni dobro imeti velikih pričakovanj, saj te tovrstni tereni lahko presenetijo tudi v negativnem smislu. Pozanimal sem se o nevarnostih in s sabo vzel opremo za teren, pri čemer je vsekakor bistvena primerna obutev.
Kaj pa finančni del?
Prek programa za mednarodno mobilnost Ad Futura lahko študenti pridobimo do 500 evrov financiranja za karto in 70 evrov na teden za bivanje. Tuji študenti prostovoljci v parku dobijo tudi 200 evrov (NA MESEC), bivanje pa je zastonj. Kuhali smo si sami, zato smo občasno šli v mesto po nakupih. Lokalne jedi se ne razlikujejo prav dosti od naših. Pripravljene so iz enostavnih sestavin, iz katerih se da skuhati veliko različnih jedi. Na krožniku se znajde goveje meso, veliko fižola in riža, kar je seveda poceni.
Kaj si pravzaprav delal?
Vsak dan sva s Kathrin odšla na teren, kjer smo bili dnevno od 2 pa tudi do 10 ur. Iz varnostnih razlogov sva delala vedno v paru, saj če bi se enemu kaj zgodilo, bi lahko drugi šel po pomoč. Telefonskega omrežja namreč ni, na terenu pa se lahko zgodi marsikaj. Vsak dan sva na mreži z osnovo en kilometer postavljala kamere-pasti znotraj območja, ki je imelo 37 takšnih postaj, in zbirala podatke. Na pot sva se odpravljala peš ali na konju. Kameram je potrebno tudi zamenjati baterijo ali kartico, po 14 dnevih pa jih je treba prestaviti. Na dan sva jih tako pregledala štiri ali pet.
Najbolj naporno je bilo priti do kamer, ki pogosto niso blizu, do njih pa so steze bolj kot ne neurejene. V sušnem obdobju je delo – če izvzamemo vročino – nekoliko lažje, saj bi se morali v deževnem obdobju premikati s čolni ali jahati po vodi.
Kaj pa ujamejo kamere?
Kamere so postavljene v višini 60 cm in zaznavajo gibanje in toploto, tako da lahko dobimo posnetke ali fotografije sesalcev, na primer jelenov, različnih vrst prašičev, tapirjev, pum, rakunov, pasavcev, mravljinčarjev in lisic. Tudi različne vrste ptičev se ujamejo na posnetke pa kajmani, želve, kuščarji in še bi lahko našteval. Na fotografijah je lahko ujeta žival ali pa tudi nič, saj se žal vklopijo tudi zaradi vetra. Po dveh tednih je nato čas za pregledovanje posnetkov na karticah. To je najbolj zoprn del, ker je treba pregledati nekaj tisoč slik. So pa kamere vseeno zelo koristne, saj bi za zbiranje tolikšne količine podatkov potrebovali veliko ljudi.
In kaj si ti beležil, katere podatke si pravzaprav iskal?
V raziskavi sem proučeval različne habitate in vpliv ljudi nanje. V Pantanalu se rastlinje in favna namreč zelo spreminjata, saj je območje pol leta pod vodo, drugo polovico pa nad njo. Opazoval in beležil sem na primer, katere živali se pojavijo na določenih območjih in kje jih ni. Kateri habitat je tam, kako blizu so poti, kjer hodijo ljudje. Ali je razlika med lokacijami, ali živina vpliva na poti preučevanih živali in seveda, koliko je različnih živali na eni lokaciji – temu pravimo index biodiverzitete. Delo je v bistvu zelo zanimivo, saj se včasih pojavijo živali, ki za določeno lokacijo niso pogoste. Določimo lahko tudi dnevno-nočne in sezonske cikle, ki so za nekatere vrste še dokaj neznani.
Kaj si odnesel od izkušnje? Poleg vsega materiala, ki ga imaš za nalogo? Kaj si novega doživel?
Naučil sem se ogromno. Poglobil sem se v terensko delo s kamerami, v metodologijo in statistične programe za obdelovanje podatkov. Zdaj vem, kaj je treba postoriti na terenu, da stvari delujejo, predvsem pa, da bodo podatki uporabni. Najbolj navdušen pa sem verjetno bil nad novimi vrstami, ki sem jih videl, saj je to najlepša stvar, ki se lahko zgodi biologu.
Več iz intervjuja z Martinom Seničem si lahko preberete na spodnji povezavi.
