Da Vinci se je rodil 15. aprila 1452 očetu Pieru da Vinciju in materi Caterini di Piero kot nezakonski otrok. Z očetovo družino se je preselil v Firence in ko je bil star 14 let šel za vajenca k Verrocchiu. Poleg slikanja ga je mikal svet znanosti. Udeleževal se je raztelešanj trupel v mrtvašnici ter delal poskuse iz fizike in mehanike.

Ko je bil star 30 let, se je preselil v Milano, kjer je bil slikar, inženir in arhitekt pri milanskemu vojvodi Ludovicu Sforzi. Milanska leta veljajo za njegova najbolj plodovita pa tudi najbolj brezskrbna, je pa Sforza od njega zahteval različne stvari: od načrta za namakanje polj pa do portreta svoje najnovejše ljubice. Ko je bil star 43 let, je začel slikati Zadnjo večerjo, ki so jo naročili dominikanci iz cerkve Santa Maria delle Grazie. Imeli so samostan zraven cerkve in so bili v tesnih stikih z družino Sforza. Da Vinci jo je slikal več kot dve leti, saj je vmes delal premore.

Kot je v knjigi Genij v umetnosti Leonardo (1975) zapisala Maria Luisa Rizzatti, je bil Leonardo vse življenje nepopravljiv počasnež. Ne ker bi mu delo ne dišalo, nasprotno, ker si ga je nakopal preveč in na preveč straneh obenem. V zrelih letih se je zmeraj bolj odmikal od zunanje podobe stvarnosti, zanimala ga je notranja zgradba stvari in njihova uporabe. Medtem ko je prior cerkve Santa Maria delle Grazie besnel pri vojvodi zaradi Zadnje večerje, je mojster izumljal nove in nove stvari, od padala do nekakšnega helikopterja. Poleg tega je raziskoval tisto, kar ga je zaradi svoje neoprijemljivosti in izmikanja mikalo bolj od vsega – ptičji let.

Ko so leta 1499 Francozi zasedli Milano, je Leonardo mesto zapustil. Začelo se je njegovo potepuško življenje. Bližal se je 50. letu. Preprosti ljudje so videli v njem čarovnika, mogočniki so ga oblegali z zahtevami po strojih, ki so jih potrebovali za svoja slavja in vojne. Najprej se je vrnil v domače Firence, kjer je naslikal znamenito Mono Lizo, šel nato v Milano in v Rim, kjer je sprejel službo pri Cesareju Borgii, enem najbolj neusmiljenih tiranov tistega časa. Pri 64 letih pa se je preseli v Francijo in s seboj vzel Mono Lizo.

Francoski kralj Franc I. je ostarelemu mojstru dodelil graščino Cloux pri Amboisu, kjer je lahko v miru nadaljeval svoje raziskave in poskuse. S svojim novim mecenom se je močno zbližal, postala sta tesna prijatelja, ki sta razpravljala o marsičem, od filozofije in umetnosti, od arhitekture do inženirstva. Italijanski slikar, arhitekt, pisatelj in zgodovinar Giorgio Vasari je v delu Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov zapisal, da je Leonardo umrl 2. maja 1519 v kraljevem naročju, kralj pa da mu je podpiral glavo, da bi mu olajšal trpljenje.

Umetnika so pokopali v samostanu cerkve Saint Florentin v Amboisu, vendar, kot je v svoji biografiji o umetniku (Leonardo Da Vinci, The Biography, 2017) zapisal Walter Isaacson, "natančna lokacija njegovih posmrtnih ostankov ostaja neznana". Cerkev je bila namreč uničena v začetku 19. stoletja in čeprav so v arheoloških izkopavanjih desetletja pozneje našli kosti, so te previdno opisane kot domnevni Leonardovi posmrtni ostanki.

Čeprav je od njegove smrti minilo že 500 let, Da Vincijev lik po zaslugi številnih razstav in knjig ostaja izjemno živ. Umetnikovo ime pa je povezano tudi z rekordom – njegova slika Odrešenik sveta, ki je bila na dražbi v New Yorku novembra 2017 prodana za 450 milijonov dolarjev, je najdražja slika, prodana na dražbi. Slika naj bi bila vključena tudi v razstavo umetnikovih del v pariškem muzeju Louvre, ki jo bodo odprli jeseni.

Letošnjo 500-letnico umetnikove smrti številni muzeji po Evropi obeležujejo z razstavami. V Italiji se prireditve in razstave vrstijo skozi vse leto, v francoskem Amboisu pa je od danes do 2. septembra na ogled razstava z naslovom 1519: Smrt Leonarda da Vincija, rojstvo mita.