Faila Pašić Bišić vodi v Azilnem domu v Ljubljani pod okriljem Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov projekt psihosocialne podpore in socialnega vključevanja migrantov v slovensko okolje. Kot pravi, je med njimi vse več otrok in žensk, ki so se na svojih poteh do pravičnejšega sveta srečali z neizrekljivim trpljenjem in izredno nevarnimi okoliščinami.

"Čustvene brazgotine skozi sisteme zelo težko celimo, otroci pa jih sami ne znajo predelati. Na morju smo od njih izvedeli veliko več kot v naših pisarnah. Izlet na morje je pomenil izlet v svobodo. Zavedali smo se, da so to zelo dragoceni trenutki, ki se ne bodo ponovili. To so nevidni in neslišani ljudje, ki smo jim mi posodili svoj glas in udobje. Za nas so bile to delovne in čustvene obremenitve, a prijetne. Bili smo enaki vsem drugim. V vseh njihovih ranjenih življenjih je občutek sprejetja izredno pomemben," nam je o dveh izletih otrok iz azilnih domov na slovensko Obalo, ki sta potekala 2. in 16. julija, povedala Faila Pašić Bišić.

Faila Pašić Bišić (na fotografiji desno)

Izleta so omogočili solidarni Primorci

Otroci prihajajo iz dvanajstih različnih držav in živijo v Azilnem domu v Ljubljani ter v izpostavi v Logatcu. Večina jih prihaja iz Sirije in Iraka. Nekaj otrok je bilo rojenih pri nas, večina je k nam pripešačila po balkanski poti. Najmlajša dojenčica je stara dva meseca, najstarejši pa šestnajst let, nekateri s starši, drugi brez. Na izlet na Obalo so v dveh skupinah pripeljali 104 otroke, od katerih jih 95 ni znalo plavati.

S prijateljico Mašo Gril sta idejo o morskih radostih realizirali s podporo solidarnih Primorcev, ki so omogočili "teh 16 ur svobode pod svobodnim soncem", na plaži v Izoli in Kopru, dodaja Pašić Bišićeva. Na pomoč so jima priskočili še košarkarski trener Klemen Kladnik, Gorazd Mauri, Barbara Kožar in Eugenija Carl. "Medtem ko drugi še vedno razpravljajo, smo mi v dveh dnevih živeli vse strategije o vključevanju migrantov v slovensko okolje. Živijo v sistemu, ki smo ga zarisali mi, v popolnoma tujem okolju, obdani s tujimi ljudmi, nastanjeni v sobah, v katerih si rišejo novo prihodnost, ki pa je lahko ravno tako precej neprijazna, saj se v Evropi soočijo z novimi ovirami, težavami in vojnami, ki jih brez naše podpore ne znajo rešiti," opisuje situacijo otrok iz azilnih domov.

"Prvič v življenju sem ostala brez besed"

"Ne potrebujemo več oblačil in hrane, potrebujemo varno zavetje, iskrenost, pripadnost okolju. Tovrstne aktivnosti so za nas nedosanjane sanje, ker je to prevelika finančna obremenitev. Otroke smo lovili po celi obali, po nekaj urah v vodi z modrimi ustnicami in tresočimi obrazi še vedno niso želeli ven. Oropani otroštva so marsikomu ukradli srce," pravi Pašić Bišićeva, ki nam je povedala, da so prvič doživeli slovensko Obalo in bili prvič tako zelo lepo sprejeti in postreženi.

A deležni so bili tudi sovražnih komentarjev. Nekateri so, kot kaže, v otrocih, ki so prelivali morsko vodo s kanglico, občutili nevarnost, meni Pašić Bišićeva, ki je zaključila: "Naši otroci obupno hrepenijo po otroštvu. Obtičali so pri razvijanju svojih potencialov, grdi človek jim je ukradel najlepši del življenja. In zlo bo prevladalo takrat, ko dobri človek ne bo storil ničesar več. Ko so me otroci spraševali, kdaj bodo spet lahko prišli na morje, sem prvič v življenju ostala brez besed."