Kako bi opisali trenutno situacijo, se vam zdijo ljudje panični?

"V času izrednih razmer zaradi koronavirusa se srečujemo s kolektivno povečanimi občutki kolektivnega akutnega strahu, ki je povsem normalen in pričakovan. Namesto, da potiskamo občutke stran, je to čas, da jih sprejmemo. Pri strahu se namreč srečamo s paradoksom: več kot ga zmoremo ubesediti, prej se zmanjša.

Panika ni primeren izraz, ker v psihološkem pomenu zajema precej specifičen intenziven telesni odziv, ki pripelje do napada. Ko se to dogaja, se ob napadu panike srečamo s hitrejšim bitjem srca, pomanjkanjem zraka, oteženim dihanjem in tiščanjem v prsih, potenjem, z navali vročine ali potu in mravljinci. Panični napadi niso življenjsko ogrožujoči in minejo sami od sebe. So pa močan indikator povečane anksioznosti, ki se je nabrala v telesu.

Katja Knez Steinbuch

V teh dneh se s paniko srečujejo večinoma tisti, ki so panične napade že doživeli. Za tiste, ki jih ne poznajo, pa je dobro vedeti, da napad mine, ni nevaren in da je občutek izgube življenja lažen. Le telo močno sporoča, da je občutkov malo preveč. Zato je bistvenega pomena zavedanje, da občutke reguliramo tako, da o njih spregovorimo v varnih osebnih odnosih. Ko strah ubesedimo, izgubi moč."

Odločili ste se, da boste v teh dneh preko Facebook strani vašega inštituta nudili brezplačno podporo in snemali izobraževalne videe ter bili na voljo za terapije in pogovore z ljudmi, ki bi potrebovali pomoč. Kakšen odzive ste prejeli?

"Odziv na socialnih omrežjih je kar močan in kaže na to, kako zelo hrepenimo po odnosih. Marsikdo pomoč poišče tudi na zasebnih sporočilih ali v obliki skype pogovora. Z namenom povezovanja smo odprli dodatno podporno skupino Korona SOS – svetovalnica (strah, tesnoba, panika), kjer lahko ljudje nemoteno delijo svoje strahove in težke izkušnje ter vidijo, da v tem nikakor niso sami. In tudi to je bistvo trenutnega časa – ker nismo sami v tem, je lažje."

Ali spremljanje informacij lahko vodi v še večji strah? Kako ohraniti pravo mero?

"Nekateri prek večjega spremljanja informacij hranijo svojo anksioznost in jo zgolj navidezno regulirajo z negativnimi informacijami. Tudi pri spremljanju informacij je smiselno najti pravo mero, ravnovesje med pretiranim sledenjem na eni in popolno ignoranco na drugi strani.

Če nad tovrstnim spremljanjem nimamo nadzora in nas spravlja v močan stres, ga je potrebno prekiniti in če je potrebno ob pomoči raziskati, zakaj potrebujemo toliko dražljajev. Večina strokovnjakov opozarja, da je dobro omejiti spremljanje novic na preverjene in najnujnejše, ob določenih urah in tudi glede tega vzpostaviti rutino."

V času karantene, izolacije in zaprtja vrtcev in šol ter ostalega življenja lahko pričakujemo, da bodo ljudje imeli različne odzive. Kakšni so še ostali tipični strahovi in odzivi ljudi v tem času?

"Ljudje lahko ta fenomen doživljajo in izražajo precej različno. Veliko se srečujemo s povečanimi strahovi. Najbolj se po anketah ljudje bojijo, da bi zboleli njihovi najdražji ali oni sami. Nekateri so torej v strahu za zdravje, spet drugi za finance. Skupna jim je temeljna organska potreba po preživetju, za katero čutijo, da je na preizkušnji. Zato ni presenetljivo, da imajo burne odzive. Srečujejo se z občutji zmede in negotovosti ter občutki izgube nadzora.

Vsi ti občutki so popolnoma normalni. Ljudje se bojijo tudi tega, da zmanjka hrane (ki je tudi osnovna potreba), da nimajo nadzora, da ne vedo, koliko časa bo to stanje trajalo, bojijo se izolacije in osamljenosti, pa tudi stigme, če bi zboleli. Tisti, ki se srečujejo s pretirano tesnobo, imajo vsiljive misli ter težave v impulzivnosti, koncentraciji, motnjah spomina in težave s spanjem – vse našteto so posledice spremenjenega delovanja avtonomnega živčevja, ki je preveč vzburjeno.

Nekateri navajajo tudi oteženo dihanje in stiskanje v pljučih, razbijanje srca in mrzle noge in roke, kot strah pred tem, da imajo virus. Toda takšni znaki so pogosto znak panike. Spet drugi svoje strahove usmerijo v jezo. Veliko strahu pa je skritega, ljudje namreč menijo še danes, da gre samo za en prehlad več in se ga ne bojijo. Pravijo, da se bolj bojijo, kaj se jim prikriva, kaj se v resnici dogaja, nekateri so celo prepričani v teorije zarot.

Tretji so brezbrižni in pravijo, da jih dogajanje okrog spremenjenih razmer posebej ne prizadene. Veliko je obrambnih mehanizmov izogibanja, zanikanja, ignorance in pasivnosti. V terapiji uporabljamo pojem 'zamrznjenih' občutkov, saj je čutiti, kot da so ljudje občutke dali na led. To se dogaja predvsem pri odraslih, ki si še niso dali dovoljenja za občutke. Ti prve velikokrat označijo za panike, prenekatere pa strahovi celo jezijo. Kako se bomo odzivali, je odvisno od več dejavnikov, v večjem stresu pa bodo tisti, ki so tudi sicer nagnjeni k reaktivnosti in svet doživljajo kot nevaren."

Večkrat govorite o tem, da je trenutno stanje podobno stanju vojne, prav tako pa naši občutki ustrezajo udeleženosti v boju. Kaj konkretno imate s tem v mislih, je res tako močno vzdušje vojnega stanja, ali je možno najti tudi kaj dobrega v teh časih?

"Gre predvsem za zgoraj omenjeno doživljanje sveta, kot nevarnega, nezaupljivega. Trenutno stanje sicer marsikdo opiše kot stanje vojne, saj nosi podobne vsebine: izolacijo, strah pred neznanim, stanje, ko ni nadzora ipd. Marsikomu je prebudil spomine na leto 1991, čeprav gre za drugačno vsebino. To stanje v nas lahko prebudi skrita zastarela negativna generacijska prepričanja naših (pra)babic in (pra)dedkov, ki so se jih naučili v časih svetovnih vojn: gre za to, da nikomur ne smemo zaupati, vsi nas bodo prinesli naokoli in zato se lahko zanesemo samo nase. Ta prepričanja seveda ne držijo, v resnici je ravno zdaj čas, ko se lahko povežemo v istih občutkih in razvijamo empatijo do soudeleženih.

Tudi če pogledamo naokoli, vidimo, da je vse več pozitivnih akcij, ki spodbuja k humanitarnosti in solidarnosti do pomoči potrebnih. Prav tako je čutiti, da se razvija velika mera empatije do obolelih, ki so javnosti zaupali, čez kaj vse so morali iti. Zdi se, kot da je v resnici zdaj čas, ki prinaša odnosom nove možnosti povezovanja in čuta za bližnjega."

Veliko oseb se kljub vsemu počuti depresivne in osamljene. Kako lahko v teh časih vzdržujemo stike in povezanost?

"V primeru težkih občutkov, sploh če gre za predhodne motnje, vedno svetujemo strokovno pomoč. V primerih depresije in možne samomorilnosti moramo takšne občutke vzeti resno in ljudem pomagati, da se odločijo narediti pomemben klic in najdejo pomoč bližnjih ali strokovne osebe. Težava je, da se že vnaprej čutijo osramočeni in stigmatizirani, zato navadno potrebujejo močno podporo, preden se odločijo za ta korak. V teh časih tudi psihiatri nudijo svoje storitve preko spleta, vsi mi pa lahko svojo podporo izkažemo preko telefonskih pogovorov in videoklicev. To je lahko čas, ko uporabimo tehnologijo sebi v prid in gradimo povezanost tudi tako.

To je čas, ko moramo bližino negovati v okvirih, ki jih imamo na razpolago in jih krepiti na bolj inovativne načine. Modro bi bilo, če bi država lahko vsem starostnikom dostavila preprostejše pametne telefone, da bi vsaj tako imeli vedno stik z nekom. Starostniki, ki živijo v mestih sami in so vajeni sosedskega stika, so zdaj ena bolj ranljivih skupin tako za okužbo, kot občutke osamljenosti. Zato je zdaj dobro odpreti oči za vse tiste, ki jih sicer ne opazimo."

V svojih videih govorite o strategijah, ki jih lahko ljudje izvajajo tudi doma, da pomirijo svoje strahove. Katere strategije najbolj pomagajo?

"Pomembno se zdi, da se z občutki strahu soočimo in jim namenimo konkreten čas. Morda zvečer, ko se vse umiri in tesnoba najbolj naraste, samo opazujemo te občutke in jih predihamo, pustimo, da so. Pomembno je zavedanje, ki ga lahko ob dihanju tudi ponavljamo, da gre samo za občutke. Pozitivne afirmacije in fokusiranje na pozitivno lahko v teh časih pomaga. Tisti, ki poznajo meditacije, vizualizacije, vaje čuječnosti in tehnike dihanja vedo, da se občutki zmanjšajo, ko dobijo svoj prostor. V primeru povečanih tesnob pa svetujemo, da ljudje pokličejo pomoč."

Katere smernice bi bile dobre za vsakodnevno življenje v izolaciji?

"Nove razmere prinašajo veliko sprememb in skupen čas lahko prinese veliko prijetnih, globljih trenutkov povezanosti, hkrati pa tudi več napetosti in prepirov. Rada bi opozorila na porast nasilja, sploh tam, kjer se je že prej dogajalo. Za žrtve nasilja, ki se dogaja doma, je to lahko krut čas, zato je pomembno, da so svetovalnice še vedno na voljo.  Za pare je pomembno, da sproti razrešujejo možne konflikte, za starše pa, da se ne prepirajo pred otroki. Ker izolacija navadno prinese več prostega časa, je dobro, če si naredimo načrte, kako ga bomo uporabili.

Pomembno je, da ne pozabimo na gibanje, tudi doma. Rutina je zelo pomembna tudi za otroke, ki bodo v teh časih vpijali naše občutke. Zelo dobro je, če zmoremo ta skupen čas narediti sproščen, z veliko humorja – ker tudi to manjša kortizol in stres v našem življenju in posledično izboljšuje naš imunski sistem. Kot smo že omenjali, je zelo pomembno, da ohranimo povezanost z najbližjimi in komuniciramo o tem, kako se počutimo, čeprav zdaj to poteka preko spleta."

Kaj še svetujete ljudem v teh časih, je ta kriza lahko v čem tudi pozitivna?  

"Vsako krizo lahko uporabimo tudi za dobro – za to napovedujejo, da bo naredila totalni preporod na ravni občutkov. Ljudje se bodo vsaj za hip lahko ustavili, poiskali stik s sabo in svojimi najdražjimi. To pomeni, da bodo bolj prijazni do sebe in drugih, kar se bo zagotovo odražalo tudi na drugih ravneh življenja."