Kakšna je današnja identiteta glavnega mesta Slovenije? Ali še ohranja slovensko kulturno dediščino ali pa postaja simbol nečesa drugega? Portal ilnordest.it prinaša razmišljanje avtorja, ki je v teh dneh obiskal Ljubljano. "Zaprtje središča za promet je mestu dalo tišino alpske vasice. Okoli se slišijo le zvončki koles, kakšna romska harmonika in pomirjujoče brnenje Kavalirjev – brezplačnih električnih vozil, ki nadomeščajo popolno prepoved prometa in se uporabljajo tudi za dostavo blaga," piše Diego Marani, ki opaža, da je Ljubljana vse bolj sodobna in elegantna, "nič več ni siva jugoslovanska provinca, kot je bila nekoč". 

Obenem izpostavlja vprašanje identitete. "Mestna svetnica Tina Bregant je s svetniškim vprašanjem pozvala mestni svet k ukrepanju glede pretirane in monotone kulinarične ponudbe, s ponavljajočimi se jedmi iz mletega mesa, značilnimi za Balkan, ki po njenem mnenju vplivajo na kakovost življenja in celo ogrožajo identiteto mesta," navaja pisec.

"Dovolj je zaviti za vogal, da naletimo na eno izmed številnih restavracij verige Cewapi, ki prevladuje po celotnem Balkanu in ponuja celotno paleto turško-balkanskih žar jedi – od izjemno pekočega sudžuka do jugoslovanske pleskavice," opisuje kulinarično ponudbo. "Nedaleč stran ob reki uspeva Baščaršija, ki je tako bosanska, kot je le mogoče, ali priljubljena Čevabdžinica (čevapčičarna) pred Nebotičnikom. Da ne omenjamo picerij, ki imajo zdaj italijanska le še imena pic, saj jih pečejo albanski picopeki," opaža.

"Neizogibno je – če v Sloveniji živi le še 2.258 Italijanov, a 60.000 Albancev in 100.000 Bošnjakov. Ne glede na jedilnik Ljubljana tvega, da bo nehote postala prestolnica male, vračajoče se Jugoslavije," zaključuje svoje razmišljanje Marani.