Seksualni ali spolni fetišizem, priložnostno tudi erotični fetišizem, je seksualna fiksacija na neživi predmet ali del telesa, ki ne spada med spolovila (genitalije). Objektu (predmetu) spolnega interesa pravimo fetiš, medtem ko je oseba, ki jo ta fetiš seksualno privlači, tako imenovani fetišist. Seksualni fetišizem je lahko tako nepatološka pot do spolnega vzburjenja kot tudi duševna motnja, ki posamezniku povzroča vidno psihosocialno stisko in ga ovira pri normalnem delovanju na raznih življenjskih področjih.

Četudi medicinske definicije termin seksualni fetišizem omejujejo na predmete in dele telesa, se v družbi izraz uporablja tudi za označevanje spolne privlačnosti do specifičnih aktivnosti, piše v Wikipediji.

Fetiš preprosto pomeni, da imate povečano fascinacijo za določen predmet ali ne-genitalni del telesa in le-tega uporabljate za spolni užitek. Ob besedi fetiš večina ljudi pomisli na nekaj, kar se jim zdi seksi. Nekateri imajo na primer fetiš na lateks, korzet, nakit, stopala, hlačne nogavice, lase, tangice, dekliško šolsko uniformo, vroč vosek, ledene kocke, usnje, zlati tuš, aparat za zobe, lisice za roke, vrvi za privezovanje in tako naprej.

"Ljudje lahko razvijejo spolne fetiše za skoraj vse," pravi socialni psiholog dr. Justin Lehmiller. Dve osebi imata lahko enak fetiš, na primer na stopala, in ga doživljata na popolnoma različne načine. Ena oseba bi recimo želela ovohavati ali lizati stopala. Druga bi se jih želela dotikati in jih občutiti, tretja pa bi lahko le uživala ob pogledu nanje, poroča Daily Mail.

Kot na vseh drugih področjih seksualnosti je ločnica med fetišizmom in seksualno preferenco zelo tenka. Na enem koncu lestvice je fiksirani fetišist s prisilno željo, na drugem pa osebe, ki jih posebej vznemirjajo posamezni deli telesa, toda njihovo seksualno zadovoljstvo ni odvisno od tega. Osebe ne bomo označili za fetišista, če za spolno zadovoljstvo potrebuje privlačno partnerko. Prav tako moškega, ki ga vzburi pogled na žensko v črnem čipkastem spodnjem perilu, ne označujemo za fetišista, vse dokler to ni temeljni fokus njegovega vznemirjenja.

Fetiša se je zelo težko znebiti. V primeru, da je fetišizem tako skrajen, da zmanjša kakovost življenja, mora oseba poiskati zdravniško pomoč. Zdravljenje obsega tradicionalno psihoanalizo, hipnozo in tehnike behavioristične terapije. Čeprav ne obstaja dovolj raziskav, dosedanji podatki kažejo na nezadostno učinkovitost takšnega pristopa.

Nedavno so začeli uporabljati tudi antiandrogene, zdravila, ki zmanjšajo raven moških spolnih hormonov, zmanjšajo spolno željo in pogostnost takega spolnega obnašanja. To osebi omogoči, da se osredotoči na zdravljenje in svetovanje. Antidepresivi, kot je fluoksetin, tudi uspešno zmanjšujejo spolno željo, manj uspešni pa so pri ciljanju na spolne fantazije. Tudi terapija, ki obsega povezovanje fetiša z neprijetnim izkustvom in tovrstno pogojevanje, blaži stanje.