Zaradi neverjetnega poguma in nesebičnosti mu je skupnost namenila številna priznanja, postavili so mu celo spomenik. Še danes so prebivalci Swanseaja znani kot Jacks, navijači Swansea Cityja pa kot Jack Army — oboje naj bi bilo v čast slavnemu psu.

Njegovo prvo pravo reševanje — junija 1931, ko je bil star devet mesecev — je večinoma ostalo neopaženo. Približno 12-letni deček je v North Docku odlagal smeti, ko se je zapletel in padel v vodo. Jack je takoj skočil vanjo in ga povlekel do roba.

Težko si je predstavljati, kako se je Swansea Jack vedno znova znašel ob pravem času na pravem mestu, da je rešil toliko življenj, tudi dveh psov. 

Pripovedovalec Carl Gough ima teorijo: "Swansea je bil v zatonu, a pristanišče je bilo živahno. Večina ljudi ni znala plavati. Obstaja možnost, da je bilo veliko ljudi, ki so potrebovali pomoč. Vemo, da so iz reke in pristanišča pogosto vleki trupla utopljencev."

Njegovo drugo reševanje pa je začelo ustvarjati legendo o junaškem psu. Le nekaj tednov po prvem, julija, je plavalec poskušal preplavati rečno ustje blizu zahodnega pomola v Swanseaju, ko je zašel v težave. Jack je opazil njegovo stisko in skočil za njim. Toliko ljudi je opazovalo dogodek in bilo osupnjenih nad njegovimi dejanji, da so začeli poročati o njem, njegovo ime pa se je pojavilo v časopisu Evening Post.

Do avgusta 1934 je število reševanj naraslo na 14 — a končna številka je verjetno še višja: Do takrat pa je Jack že pritegnil pozornost nacionalnih medijev. V času desetletja pred pojavom interneta se je zgodba o njem razširila celo v mednarodnem tisku. Zvesti bralci so slišali celo o njegovem reševanju psov: enega je potegnil iz blatne reke, drugič je iz vode potegnil vrečo, v kateri so bili mladički.

Ko so se novice o njegovem junaštvu širile, je prejel več nagrad, med drugim naziv "Najpogumnejši pes leta" in srebrni pokal PDSA. Še vedno pa ostaja edini pes, ki je kdaj prejel dve bronasti medalji (pasja različica Viktorijinega križa) s strani Canine Defence League.

Pripravili so veliko slovesnost v njegovo čast, s predstavitvijo in fotografijami na stopnicah mestne hiše v Swanseaju. A Jacku ni bilo namenjeno dolgo upokojensko življenje po njegovih junaških dejanjih. Star komaj sedem let je zaužil strup in počasi ter boleče umrl.

Ni znano, ali je bil strup nastavljen namerno ali je šlo za malomarnost.

Kmalu zatem je lokalni časopis začel kampanjo za postavitev trajnega spomenika enemu najbolj izjemnih prebivalcev Swanseaja. Jack je bil sprva pokopan z lastnikom Williamom na njegovem vrtu v Treboethu, a zahteve po javnem grobu so rasle. Njegovo truplo so izkopali in ga pokopali pod spomenik, ki še danes stoji na promenadi blizu ragbi igrišča St Helen’s.