Škof v delu Antigonine sestre: O matrici ljubezni v dialog z Antigono pritegne ženska božanstva arhaične grške dobe (Metido), stare kozmološke matrice (chora) ter like t. i. herojskih žensk, kot so Savitri iz indijskega epa Mahabharata, Alkestida iz istoimenske grške Evripidove drame ter slovenski mitološki lik Lepe Vide. Delo se posveča še vlogi žensk in ženskega počela v judovsko-krščanskem okviru: Neznanka iz Betlehema, Modrost iz knjige Pregovorov ter Marija v okviru sodobne katoliške filozofske teologije.

V knjigi so med drugim obravnavane tudi Schellingove filozofske tenkočutne misli o Clari ter Heideggerjevi premisleki o Biti, tudi v navezavi na starogrške okvire kozmološkega mišljenja pri Sapfo in njeni Afroditi kot sestri Biti. V sklepu se avtor posveča še francoski filozofinji Luce Irigaray kot šifri prehoda k dobi Diha/Sape.

Lenart Škof s sodelavci IFŠ

Škof se je pri preučevanju Antigone čudil, da je poleg odobravanja naletela tudi na toliko kritik nekaterih filozofov. Morda temu botruje tudi dejstvo, da je filozofija iz svoje definicije - ljubezni do modrosti - izpustila ljubezen. V delu je filozof odprl tudi vprašanje ranljivosti, ki je prav tako slabo zastopano v filozofiji.

Škof je predstojnik Inštituta za filozofske študije (IFŠ) Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper. Doktoriral je iz filozofije Arthurja Schopenhauerja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in se izpopolnjeval v Nemčiji, ZDA in na Hrvaškem. Ukvarja se s sodobno filozofijo, etiko ter religijskimi študijami. Je avtor več monografij, med njimi Breath of Proximity ter Etika diha in atmosfera politike. Uredil je več zbornikov pri mednarodnih založbah, objavlja v priznanih mednarodnih revijah, kot so Contemporary Pragmatism, Sophia, Peace Review, Schopenhauer Jahrbuch idr. Je prejemnik Fulbrightove in Humboldtove raziskovalne štipendije ter priznanja 'Glasnik znanosti ZRS Koper' za leto 2013. Škof je tudi predsednik Društva za primerjalno religiologijo.