Temačnemu obdobju izolskega rokometa ni videti konca. V Rokometnem društvu (RD) Izola so se v manj kot letu dni morali posloviti kar od štirih članov in rokometašev, ki so tako ali drugače pustili neizbrisan pečat več kot 60 let starega 'ribiškega' ponosa, so zapisali na njihovi spletni strani.

Le nekaj dni po nenadni smrti dolgoletnega igralca 'plavo – belega' ponosa Dragana Kevića – Kevota, se je zgodila nova tragedija. V ponedeljek je izolski rokomet pretresla še ena vest. V Piranu je nesrečno padel in se usodno poškodoval Maksimilijan Rojc – Maxi. Ikona Izole, navijačev Ribari Izola in dolgoletni pomočnik trenerja Braneta Franovića se ga spominjajo v RD Izola: "Vselej je bil med prvimi, ki je energično priskočil na pomoč mlajšim selekcijam in vsakič pripravljal 'teren' za to, da so naši najmlajši imeli najboljše pogoje za vadbo."

"Z njegovim ritmom igranja bobna je diktiral tempo tribune od leta 1990 naprej. 'Maksi, Maksi' je odmevalo po vsaki tekmi, ki so bile polne lepo odpetih pesmi," so se njegovi bobnarski spremljavi na družbenem omrežju Facebook zahvalili izolski Ribari. Zapisali so, da je bil Maksimilijan Rojc Ribar od samega začetka navijaške zgodbe. "Človek, ki je z njegovo fantazijo prinesel ogromno smeha na tekme in človek, ki je po vsakem uspehu Izole izobesil izolsko zastavo na svojem oknu nad izolsko promenado. Maksija ni bilo težko srečati po Izoli. Ko ti je prišel naproti, je vedno sledil njegov tipičen pozdrav, ki se je glasil: 'VIVA'."

"Maksi, počivaj v miru," so zaključili zapis Ribari Izola.