"Za rekreacijski tek ne potrebuješ veliko časa. Potrebuješ samo kratke hlače, majico in športne copate. Skozi kilometre je rekreacija prerasla v ljubezen – stil življenja. Tek je nekaj naravnega, vsak je zanj narejen in vsak zmore teči. Si na svežem zraku in za tisto urico pozabiš na vse ostalo. Zame je terapija. Rad imam samoto in tek je šport, ki to omogoča," opisuje svoj odnos do teka Izolan Luka Videtič, ki ga tekmovanja na začetku sploh niso zanimala. Le veliko je tekel in udeležba na ultramaratonu je postala nekega dne "logična posledica".

Vsakodnevnih pet kilometrov je kmalu postalo sedem in "naenkrat" je dnevno pretekel 30 kilometrov. Minuli konec tedna se je v Zagreb odpravil brez posebnih pričakovanj, saj je le dober mesec pred tem tekel na Spartathlonu, grškem zgodovinskem supermaratonu, ki vsako leto konec septembra poteka v Grčiji.

Luka: Tečem po asfaltu, ne maram neurejenih podlag

"Tega napora nisem še dobro prebavil, zato sem do tekme v Zagrebu zgolj vzdrževal formo. Med tekmo je do 9. ure kazalo celo veliko bolje, vendar zadnje tri ure preprosto nisem več uspel vzdrževati hitrejšega tempa. Imam pa še nekaj rezerve in morda v prihodnosti poskusim izboljšati rezultat."

Luka trenira vsak dan, treningi pa so odvisni od vrste tekmovanja, ki ga čaka. Za tekmovanja daljša od 12 ur je pomemben konstanten tempo, za krajše proge se pripravlja na hitrejši tempo in trenira dvakrat dnevno. Njegov dan se prične ob 3.20, ko vstane, ob 4.00 pa že teče. Tekaške poti ima izdelane v okolici Malije nad Izolo, kjer je doma. Konec tedna trenira na tekaški progi na Bonifiki.

"Tečem večinoma po asfaltu, ne maram neurejenih podlag. Tečem po soncu, vročini, mrazu, snegu, dežju … Tečem, ko sem utrujen, bolan, poškodovan. V zadnjih petih letih nisem tekel samo sedem dni. Letos še ni bilo dneva brez teka," opisuje svoj način življenja Izolan. Dnevno preteče med 30 in 50 km, kar tedensko pomeni od 220 do 350 km. Ne uporablja avtomobila, zato dnevno še prekolesari okoli 20 km.

Lahko bi rekli, da imata nekaj skupnega z grškim vojakom Fejdipidom, ki je leta 490 pred našim štetjem kot prvi človek pretekel maraton v dolžini 42.195 metrov, ko je od Maratona do Aten šel sporočit veselo novico o zmagi nad Perzijci. V njegov spomin Grki vsako leto organizirajo Spartathlon. Ko se je Luka pripravljal nanj, je v treninge vložil 2000 ur, pretekel je 10.000 km in uničil 16 parov tekaških copat.

Luka: 10 km pred ciljem sem izgubil zavest

"Ponosen sem na to, da sem tekmo v Grčiji končal in na trud, ki sem ga v to vložil. Z rezultatom sem zadovoljen le delno, predvsem zato, ker mi je veliko bolje kazalo. Potem pa sem med spustom z najvišje točke tekme na vrhu prelaza Sagkas padel in posledično izgubil malce samozavesti, predvsem pa veliko časa. 10 km pred ciljem sem izgubil še zavest in na mestu stal 48 min."

Tekmovanje je izredno naporno. Čez dan se temperature povzpnejo do 33 stopinj Celzija, ponoči se ekstremno spustijo, tudi na okoli tri stopinje nad ničlo. "Grčija je gorata, veliko je vzponov in spustov. Višinska razlika, ki se jo preteče, je med 0 in 1100 m nadmorske višine. Vzponi so dolgi, teče se na neurejenih podlagah. Najbolj zahtevne pa so časovne zapore med kontrolnimi točkami. Teh je kar 75 in če tekmovalec zamudi samo sekundo, je izločen. Za tekača to predstavlja velik psihološki pritisk. Sam sem imel ponoči veliko težav z navigacijo in sem večkrat zašel s poti."

Lani je pretekel 10.522 km, letos že 9.103 km. "V življenju pa verjetno okoli 180.000 km. Med tekom razmišljam samo o tem, da dam eno nogo pred drugo, o naslednjem koraku. Poskušam ostati pozitiven, kar je zame osebno velik izziv. Tekmujem z zelo tvegano taktiko in sem zato zmeraj na meji odstopa. Ko odstop enkrat postane eden od možnih izidov, pa se je težko pobrati in razmišljati začneš o čem drugem," pravi Luka. Ob tem izpostavlja pomembnost psihične pripravljenosti:

Verjeti vase in se znati spopadati z bolečino

"Verjeti moraš vase, zaupati treningu in se naučiti spopadanja z bolečino. Namesto, da se z njo borim, jo sprejmem. Ni vprašanje, ali bo bolelo. Vprašanje je samo – kdaj, kaj in koliko bo bolelo. Pred tekmo ima vsakdo v glavi načrt, ki pa se med tekmo podre in pomembno je, kako se boš s tem spopadel. To je moja šibka točka – velikokrat se ne znam dovolj hitro ali uspešno prilagoditi novim razmeram. Zavedati se moraš, da gre za ekstremne dolžine in da ne boš zmeraj uspešen. Neuspeh je sestavni del uspeha, tega ni lahko sprejeti. Sčasoma pridobiš izkušnje in postaneš psihološko dovolj stabilen. Navadil sem se, da prvo tretjino odtečejo noge, drugo glava in izkušnje, tretjo pa srce in želja. Ultramaratonci začnemo zares teči in tekmovati, ko telo ne zmore več."

Glede svojega največjega tekaškega uspeha se Luka težko odloči, katerega bi izbral. Kot tekač, ki ni nikoli pretekel več kot 42 km, se je prijavil na Ultrabalaton in pretekel 221 km. "Sem pa tudi ponosen na 12. mesto na Spartathlonu in državni rekord v 12 urah."

Kot večina ekstremnih športnikov ima tudi on načrte za bližnjo prihodnost. V 24-urnem teku želi preteči več kot 260 km in se preizkusiti v 48-urnem teku. Leta 2023 se namerava ponovno udeležiti Spartathlona v Atenah. Do takrat, kot pravi, prostega časa nima oziroma ga zaradi utrujenosti prespi. "Ne vem, ali sem v čem ekstremno dober. Stvar me mora zanimati, potem vanjo vložim veliko časa in truda. Če me nekaj ne zanima, bom naredil, kolikor je minimalno potrebno, da jo opravim. Pri meni gre zmeraj na vse ali nič," zaključuje Izolan.