Česa ne smemo zamuditi:

Krkavčanski kamen

Takoj ob vstopu v vas smo zavili do najstarejše znamenitosti kraja - kamna, ki stoji  400 metrov jugovzhodno od pokopališča, severno od poti, ki vodi mimo ledine Gradišče proti zaselku Škrljevec. Visok je približno 2,5 metra in grobo obdelan. Iz tal ga gleda le še 1,6 metra, zgornji del kamna pa je delno poškodovan. Na vsaki strani je vanj vklesana stilizirana človeška podoba. Gre za antropomorfno podobo s široko razprostrtimi rokami in žarkovno krono, kar nakazuje na to, da gre za neko božanstvo, povezano s soncem. Kamen je iz kamenine, ki je v okolici ni najti, zato obstaja možnost, da so ga tja prinesli od drugod. 

Po ljudskem izročilu naj bi kamen nekoč služil kot sramotilni kamen, saj naj bi k njemu za kazen privezovali ljudi. Omenjeno je tudi čaščenje kamna na dan sv. Vida in za božič. Prvotno mesto kamna ni znano, govori se, da je stal nedaleč od današnjega mesta, povezujejo pa ga s sosednjo ledino Gradišče z ostanki rimske »villae rusticae«.

Zanimiva je tudi povezanost nekaterih točk na poti, kjer je nekoč potekala procesija v dolino Dragonje in nazaj. Če bi namreč povezali sosednje cerkve, ugotovimo, da kamen leži v središču navideznega latinskega križa. Domačini povedo tudi, da se pri kamnu sliši zvonjenje treh svetih Marij - Marije Rožnevenske iz Nove vasi, Karmelske Matere Božje s Puč in cerkvice Marijinega darovanja z vasi San Mauro pri Momjanu na Hrvaškem. Tega naj ne bi bilo moč slišati na nobeni drugi lokaciji.

Gradišče naj bi bilo po izročilu prebivališče hudiča. Zdi se, da so skušali s postavitvijo križa omejiti njegovo moč. Prav tako je znano, da glas zvona odganja zle sile, še posebej, kjer se slišijo trije zvonovi. Krščanski duhovniki nad kamnom niso bili navdušeni. Moč Gradišča in kamna so skušali zmanjšati s postavitvijo okoljskih cerkva v križ in z zvonjenjem zvonov.

Cerkev sv. nadangela Mihaela in zvonik

Po ozkih ulicah nas je pot peljala mimo hiš iz starega istrskega kamna do osrednjega dela vasi s cerkvijo sv. nadangela Mihaela. Cerkev je v svetovnem merilu svojevrstna, saj stoji na živi skali. Zgrajena je bila leta 1633, današnjo podobo pa je dobila leta 1749. Ob njej stoji zvonik, ki je bil v času turških vpadov obrambni in stražni stolp. V notranjosti cerkve je prelep glavni oltar, poslikan kor z obnovljenimi starimi orglami ter kip Sv. Ane v istrski noši, ki ga vsako leto nosijo ob procesijah.

Hiša Vrešje – živi muzej družine Reja

Ogled vasi smo zaključili v Hiši Vrešje, kjer nas je prijazno sprejel Marko Reja, nam razkazal družinski muzej, postregel z domačo kapljico ter predstavil kraj.

Muzej se nahaja  v čudovito obnovljeni kamniti hiši, sezidani na skali, ki služi pritličju kot naravni tlak. V njej goste sprejmeta gospodar in gospodinja v istrskih nošah ter jim izrečeta dobrodošlico s tako imenovano istrsko supo - to je jed iz refoška in oljčnega olja. V hiši se nahaja kuhinja z ognjiščem ter številnimi razstavljenimi predmeti iz preteklosti.

Tik ob hiši podobo kraja zaokroži vodni izvir, speljan v kamnito zajetje. Marko nam je razložil, da je izvir uporabljala njegova prababica za pranje perila. Ponj je hodila vsak dan v sosednjo Hrvaško, ga tu oprala in naslednji dan nesla nazaj. Ob zajetju  najdemo tudi ohranjen kamen, na katerem je perilo drgnila. 

Pred odhodom smo se polni vtisov ustavili na Turistični kmetiji Lisjak, kjer so nam postregli z domačimi mesninami, rezanci s tartufi ter z okusnim vinom. Na kmetiji sicer pridelujejo tudi oljčno olje, ki je bilo velikokrat nagrajeno s priznanji za kakovost, doma in v tujini.

Krkavče so vsekakor kraj, ki obiskovalca očara s svojo slikovitostjo, zgodbami iz preteklosti in prisrčnimi domačini, ki vsakogar sprejmejo z odprtimi rokami. Prisrčna hvala za gostoljubnost Klavdiju Reji ob obisku njegove vinske kleti, Marku Reji iz Hiše Vrešje in zakoncema s Turistične kmetije Lisjak.

Več o Krkavčah in tem, kako je nastajal ta prispevek, pa na blogu naših avanturistov:

http://www.avantura-istra.org/krkavce/