Odločitev za prenovo pročelja najbolj znane stavbe v mestu je sicer sprejela občina Piran kot lastnica stavbe. Ta je lani izbrala tudi novega najemnika, podjetje Etigraf, ki v Benečanki načrtuje prodajalno penin in kristala ter dva luksuzna apartmaja. Pred tem je bila stavba v upravljanju domačega društva Čikole Čakole. Načrt za sedanjo prenovo so izdelali konservatorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki so pri tem našli košček starega ometa in tako potrdili domneve strokovnjakov, da je bila stavba prvotno bela. Naj ob tem poudarimo, da gre za smernice, torej bi lahko z nekaj politične volje končni izgled stavbe bil tudi drugačen. A župan Peter Bossman je modro politično tiho. 

In odločitev je padla. Kljub več sto podpisom domačinov in prijateljev Pirana je bila stroka neomajna. Pri tem pa, kot poudarja Irena Dolinšek, “ni upoštevala, da se je stara podoba te slovite hiše že globoko urezala v spomin in zavest tako prebivalcev kot obiskovalcev Pirana”. Odločitev konservatorjev so označili za radikalen in samovšečen poseg v prostor, s katerim so zbrisali njegovo prepoznavnost.

V rdečo barvo, ki je Benečanki dala današnjo prepoznavnost, je stavbo odel arhitekt Edo Mihevc leta 1957. Kot je dodala Dolinškova, je “skupaj z njenim vpadljivim pročeljem izginil blišč celotnega kraja in se razblinila strast, ki je prežemala zgodbo njenih lastnikov”.

FOTO: Franco Juri in Manuela Rojec, predsednica italijanske skupnosti Piran

Boj za Benečanko: Na eni strani velika večina prebivalcev, na drugi Franco Juri, italijanska skupnost ter Zavod za ohranjanje dediščine

Od samega začetka zgodbe o prenovi stavbe je odločitev o spremembi barve fasade izrazito podpiral Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja. Moderiral je tudi okroglo mizo, ki so jo  predstavniki italijanske skupnosti organizirali "čez noč", kjer so poudarjali strokovno odločitev, a glede na odzive Pirančanov, ne preveč uspešno.

V telefonskem pogovoru nam je zaupal, da podpira spremembo barve iz več razlogov, predvsem zato ker gre za neuspešen poskus oplemenitenja stavbe s strani arhitekta Eda Mihevca, ki je v 50. letih prejšnega stoletja krojil podobo Obale. "Vulgarno rdečo barvo je zamenjala plemenita eleganca," je dodal ter izrazil veselje, ker je odločitev stroke obveljala. 

Lasa Pur dir 

Benečanka, najlepši primerek beneško gotske arhitekture v Piranu, je bila zgrajena sredi 15. stoletja in je tako najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu. Njeno zunanjost poudarjajo izjemno oblikovani arhitekturni členi in bogato kamnito okrasje, najizrazitejši je njen vogalni gotski balkon. Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča s stoječim levom, pod katerim je napis Lasa pur dir (Pusti, naj govorijo). Legenda, ki se je ohranila med Pirančani pravi, da se je neki bogati beneški trgovec zaljubil v lepo domačinko in ji zgradil hišo tik ob mestni loži. Ljubosumni Pirančani so ju zavistno opravljali, par pa si je v obrambo omislil omenjeni napis, ki se je ohranil do danes.