Strunjan je kmalu postal največja istrska romarska pot, po nekaterih virih je celo najstarejša romarska pot pri nas, tam pa so se na Mater božjo še zlasti radi obračali pomorščaki in ribiči, ko so se podajali in vračali z nevarnih morskih poti.

Osem let po prikazanju je leta 1520 slikar Francesco Valerio ta čudež upodobil na les in kot je povedal piranski župnik Zorko Bajc, so po starih zapisih to danes skoraj pol tisočletja staro sliko z motivom Marijinega prikazanja 400 let po njem, leta 1920, pripeljali v Piran, kronali podobo Marije na njej in nato z barkami odpeljali v Strunjan. Tako se je rodila tradicionalna in vsekakor enkratna procesija po morju. Kasneje je zamrla, vendar so jo leta 2005 po kakih 60 letih obudili. Zadnjih sedem let so tako romarji na poti iz Pirana v Strunjan z barkami spremljali Marijin kip z motivom prikazanja, letos pa so prvič po stotih letih pripeljali v Piran to spoštljivo staro sliko in jo v spremstvu bark odpeljali nazaj v Strunjan, kjer domuje. Varno je namreč spravljena v neprodušni komori, ki ureja vlago in vse potrebno za njeno nepoškodovanje.

Tudi po zaslugi te slike in 500-letnice prikazanja je bila letos edinstvena procesija z barkami množična, kot že dolgo ne. Pod vodstvom koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka se je vila od piranske cerkve sv. Jurija do mandrača, od koder jo je več sto vernikov na dobrih 60 večjih in manjših barkah pospremilo da Strunjana. Tako je očitno, da je ta dogodek tudi svojevrsten simbol našega pomorstva, vsekakor pa v Piranu prerašča v eno večjih manifestacij, in to tudi turističnih. Ob tem pa kljub iz leta v leto večjemu zanimanju zanjo mnogi ocenjujejo, da naš turizem v procesiji z barkami in v množičnem romanju še ni prepoznal tiste svoje prave priložnosti. Tudi sicer jih je v Piranu vse več, ki vidijo možnost piranskega turizma v verskem turizmu, za katerega ima to mesto z desetimi cerkvami in nadvse pestro ter predvsem z vero povezano preteklostjo veliko pokazati.