Pobuda za pogovorni večer je izšla iz ključnih dilem, ki se zastavljajo v Evropi potem, ko na tej celini zopet divja vojna velikih razsežnosti, pa tudi iz spoznanja, da se je potrebno vprašati o temeljih evropskega projekta, zlasti v odnosu do njegove soseščine in svetov onkraj. Potem, ko je moderator dr. Ramšak v glavnih potezah očrtal predvidljivost tako mednarodne politike kot notranjega družbenega ustroja blokovsko razdeljene Evrope med hladno vojno, je postavil izhodišče za razpravo s tem, da je pokazal na varljivost občutka o "koncu zgodovine" po letu 1989. V kolikor so sicer devetdeseta leta in začetek novega tisočletja še tekli po predvidljivih tirnicah, Evropa pa se je tudi globalno uveljavljala kot benevolentni igralec, se zlasti v zadnjem desetletju soočamo z novo sliko. V evropski prostor se vračajo stari geopolitični akterji in prihajajo novi, ki si med sabo delijo vplivne sfere, rušijo se konsenzi, ki so dolga desetletja veljali za splošno sprejete, skozi problematiko priseljevanja se postavlja vprašanje, ali je evropska družba zares pripravljena na globalizacijo kot večsmerni proces.

Prof. dr. Boštjan Udovič je že na začetku opozoril, da po njegovem mnenju ne živimo v novi hladni vojni, saj ta nujno predpostavlja obstoj dveh enakovrednih blokov. Trenutno takšnega ravnotežja v Evropi ni – ZDA se čedalje bolj umikajo evropskemu prostoru, Kitajska z Evropo ni v neposrednem sporu, Rusija pa na obrobju unipolarnega sveta uveljavlja svoje interese brez jasne protiuteži. Po njegovih besedah je Evropa po razpadu bipolarnega sistema zamudila priložnost, da bi Rusko federacijo enakovredno vključila v evropski varnostni in politični okvir. Namesto prave integracije se je Rusiji ponujala le vloga partnerja "na distanci", kar je sprožilo dolgoročne posledice, ki jih čutimo danes.

Udovič je tudi izpostavil, da se je Evropa desetletja zanašala na varnostni dežnik ZDA, medtem ko je sama gradila socialno državo. Nova ameriška politična razmerja pa nakazujejo, da Washington morda ne bo več dvignil telefona, v kolikor se bo Evropa znašla v stiski – opozorilo, ki po njegovem kliče po temeljitem premisleku o evropski strateški avtonomiji.

V razpravi je Lucija Dežan izpostavila pomen notranjih napetosti znotraj evropskih družb, ki jih pogosto spregledamo v geopolitičnih analizah. Obdobje pandemije je razkrilo globoke razpoke v zaupanju v znanost in institucije, vprašanja, ki so bila nekoč konsenzualna, pa so postala predmet političnih in ideoloških bojev. Ta "hladna vojna znotraj" je po njenem prepričanju prav tako nevarna kot zunanje grožnje, saj spodkopava temelje, na katerih stoji evropska demokracija.

Dr. Gašper Pirc je opozoril na nevarnost ponovnega zdrsa v logiko blokovskega mišljenja in delovanja na osnovi sodb, podanih na vzorcih politične interpretacije, značilne za preteklo politiko. Po njegovem morala Evropa razumeti, da se je v zadnjem obdobju močno spremenila globalna politična struktura in razvijati nove oblike delovanja, ki bi temeljile na idejah politične, ekonomske in normativne stabilnosti, pluralnosti in dialoga – vrednotah, ki bi lahko pomagale Evropi ponovno najti svojo mesto na svetovnem političnem prizorišču. Izpostavil je tudi pomen zadnje tehnološke revolucije s spremembami načinov komuniciranja, ki so vplivale na sosledje številnih kriz, vzpon populizma, postdejstvenosti in prevlade radikalnih političnih oblik.

Dr. Jože Ruparčič je opozoril na paradoks, da Evropa kot prostor prava, človekovih pravic in pogodb pogosto ne zna prepoznati realnosti moči. Medtem ko ZDA in druge sile ravnajo pragmatično in strateško, se Evropa pogosto zateka k deklaracijam in regulacijam, ki v kriznih trenutkih izgubijo svojo težo, kljub temu pa je po njegovem vredno vztrajati pri našem temeljnem kapitalu, tj. celovitemu spoštovanju človekovih pravic.

Večer se je zaključil z mislijo, da se Evropa nahaja na razpotju. Ali bo ostala zavezana mehki moči, razpršenim odzivom in počasnemu iskanju soglasja, ali pa bo končno izoblikovala jasno vizijo svoje vloge v svetu. Kakor je bilo zaznati med udeleženci, bodo odgovori na ta vprašanja usodni – ne le za prihodnost EU, temveč za prihodnost Evrope kot političnega projekta.