Na septembrsko jutro se je okoli 150 izraelskih aktivistov odpravilo proti meji z Gazo, ne kot vojaki, temveč kot protestniki. Njihov cilj je bil "prekinitev obleganja in takojšen konec genocida in etničnega čiščenja, ki ga izvaja Izrael".

Večinoma judovski Izraelci so pozivali mednarodno skupnost, naj sankcionira in izolira njihovo državo, da bi "ustavila genocid in končala desetletja trajajoči izraelski apartheidni režim". "Zavedamo se, da vlada ne bo odnehala, zato pozivamo svet, naj nas bojkotira, ne glede na to, kako absurdno se sliši," je za CNN povedala Sapir Sluzker Amran. "Naša družba živi v zanikanju in menim, da jo moramo še naprej pretresati, dokler se ne bo soočila z grozljivo resnico, da izvajamo genocid."

Septembra je neodvisna preiskava ZN prvič ugotovila, da je Izrael v Gazi zagrešil genocid, kar pa je izraelska vlada odločno zanikala.

V mestu Sderot na jugu Izraela pa so prizori povsem drugačni. Domačini se zbirajo na razgledni točki ('kino Sderot') in bombardiranje opazujejo kot predstavo; nekateri z vrečko kokic, drugi delajo selfije. "Ko od tu pogledam na Gazo in vidim še stoječe stavbe, me to razjezi. Hočem, da Izrael nadaljuje, dokler ne bo vse porušeno," je povedal Rafael Hemo. "Po tem, kar smo doživeli 7. oktobra, morajo izginiti. Nobene Gaze več."

Napadi Hamasa 7. oktobra 2023 so zahtevali približno 1.200 življenj v Izraelu, več kot 250 ljudi pa so zajeli kot talce. V Gazi jih še vedno zadržujejo okoli 48, med njimi naj bi bilo približno 20 živih. Ta dan za mnoge Izraelce ostaja prelomnica, ki določa njihov pogled na vse, kar se dogaja po njem.

V Tel Avivu se redno vrstijo protesti proti vladi in zahtev po koncu vojne, vendar je na shodih v ospredju predvsem poziv k vrnitvi talcev. Palestinske žrtve se na transparentih skoraj nikoli ne omenjajo. Anketa Hebrejske univerze je avgusta pokazala, da 62 odstotkov vprašanih meni, da "v Gazi ni nedolžnih civilistov". Julijska anketa Inštituta za demokracijo je pokazala, da 79 odstotkov vprašanih poročila o lakoti v Gazi "ne vznemirjajo kaj dosti" ali "jih sploh ne vznemirjajo".

Raziskovalka dr. Ayala Panievsky opozarja na vlogo medijev in poudarja, da je po 7. oktobru izraelski mainstream prispeval k "dehumanizaciji" Palestincev. Njena analiza je pokazala, da je v prvih šestih mesecih vojne le tri odstotke prispevkov na enem vodilnih kanalov prikazovalo palestinsko trpljenje. Novinarji, ki o tem poročajo ali objavljajo pričevanja vojakov o zločinih, pogosto prejemajo grožnje. Nir Hasson iz časopisa Haaretz to opisuje kot "popoln družbeni neuspeh, ker drugih ljudi ne vidimo več kot ljudi".

Mnogi v Izraelu prizore iz Gaze zavračajo kot ponaredke ('Pallywood'), medtem ko mednarodni organi opozarjajo na resne posledice. Avgusta je ZN razglasil lakoto v delu Gaze, več kot 400 ljudi pa je umrlo zaradi podhranjenosti.

Avraham Burg, nekdanji predsednik izraelskega parlamenta, kot globlji razlog navaja dolgoletno zanikanje obstoja Palestincev v izraelskem diskurzu: "V očeh mnogih Izraelcev Palestinci sploh ne obstajajo, zato je zanikanje enostavno."

Dve leti po 7. oktobru je izraelska družba močno razdeljena. Premier Benjamin Netanjahu je obljubil, da bo "spremenil Bližnji vzhod", a po ocenah je država danes predvsem bolj izolirana. Aktivisti ob meji z Gazo pa vztrajno ponavljajo: "Stojim tukaj kot Izraelec, ki noče molčati ob vojnih zločinih in genocidu v Gazi. Ti zločini se izvajajo v našem imenu in naša dolžnost je, da jim nasprotujemo."