Kot v zapisu piše Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine, so družbena omrežja polna zgodb, fotografij in videoposnetkov o slovenskih učencih, eden od njih ustvarja v prečudoviti kuhinji, spet drugi na domačem vrtu.

A pri tem se, kot pravi učiteljica, pozablja na učence, ki živijo v majhnih, temnih, vlažnih stanovanjih, morda celo v neurejenih razmerah. Starši jim ne morejo pomagati pri pouku na daljavo. "Ni učencev, ki jim je šola za dobršen del dneva predstavljala varno okolje, med štirimi stenami pa so izpostavljeni različnim oblikam nasilja, ki jih sistem ni zaznal," med drugim našteva Potočnikova.

Kot ugotavlja učiteljica, so priporočila pristojnih neizvedljiva v normalnih okoliščinah, kaj šele v izrednih razmerah, saj so vso odgovornost za opisane stiske s poslanimi priporočili prevalili na vodstva šol in učitelje. Ti morajo torej na eni strani izvajati pouk, na drugi pa reševati ranljive skupine, pomagati staršem in imeti nešteto sestankov s sodelavci.

"Po mesecu dni pouka na daljavo ne vemo, katere vsebine in cilji so tisti, ki naj bi bili v tem dva do trikrat manjšem gradivu (kar vsak po svoje?), ali bo Nacionalno preverjanje znanja ter kako in kdaj, kako bomo ocenjevali, kako zaključevali, kaj bo z učenci, ki imajo še negativne ocene iz prvega ocenjevalnega obdobja, kaj je z vpisom devetošolcev v srednje šole, po kakšnih kriterijih se bodo vpisovali na šole z omejitvami, …" razlaga.

Zato je pristojnim na srce položila, da se vsaj z ocenjevanjem v dani situaciji res ne smemo igrati. Kot je še ugotovila, bi strokovnjaki na pristojnih inštutucijah zdaj že vendarle "lahko ustvarili nek pravičen model ocenjevanja/zaključevanja ocen za vse učence, če se v šolske klopi res ne bomo vrnili pred jesenjo."