Zaradi dolžine te krize, slabšanja portfeljev bank, upadanja bonitet tako države kot bank ter posledičnega vračanja najetih bančnih virov v tujino so domače banke prisiljene poslovati drugače, kot so bila podjetja morda vajena pred petimi ali desetimi leti. Sprememba je še posebej občutna za srednje velika in mala podjetja. Banke morajo namreč bistveno drugače, bolj selektivno odobravati svoje naložbe in izjemno striktno skrbeti za lastno likvidnost ter kapital. Prost kreditni potencial usmerjajo na najbolj kakovostne projekte, kar pomeni, da denar odobravajo podjetjem, ki ga bodo vložili tako, da bo banka tvegala čim manj. Tako za banko kot za podjetje je kreditno tveganje najugodnejše, kadar podjetje načrtuje ustrezen denarni tok. Pričakovan denarni tok je (poleg drugih zavarovanj) ključna kategorija in eden od kreditnih principov, po katerih deluje bančno odobravanje naložb. Pravila, da mora kreditojemalec izkazovati ustrezen denarni tok za vračilo kredita, se banke zdaj držijo še precej strožje kot v preteklih letih.

Bančni specialist razmeroma hitro oceni, kako uspešno posluje podjetje, ali ima dovolj denarnega toka za poplačilo prihodnjih obveznosti oz. ali je mogoče kmalu pričakovati ponovne težave pri vračanju kreditov. Uporabi lahko temu namenjene finančne kazalce. Predvsem trije  kazalci so z vidika banke podjetjem naloženi kot finančne zaveze pri odobravanju sindiciranih kreditov. So tudi količki za merjenje uspešnosti finančnega prestrukturiranja skozi določeno obdobje.

Prvi kazalec, po katerem bančnik spremlja podjetje, je primerjava finančne zadolženosti in dobička iz poslovanja z amortizacijo EBITDA. Za podjetje, kjer ta količnik presega štiri- do petkratnik (slika 1), velja, da je na skrajni meji zadolženosti. V Sloveniji so razmere v mnogih podjetjih kritične, kar kaže frekvenčna porazdelitev na sliki 2 (vzorec 22.969 podjetij iz zaključnih računov za leto 2011); zaskrbljujoče je število podjetij levo od navpične črte.

Slika 1: Gibanje zadolženosti slovenskih podjetij glede na kazalnik EBITDA, Vir: GVIN (v Peterlin, Vozel in ostali: Izzivi vodenja poslov, 2013)

Slika 2: Frekvenčna porazdelitev števila podjetij in količnika med finančno zadolženostjo in EBITDA, vir: Bisnode

Naslednji ključni kazalec je količnik finančnega dolga z enostavnim denarnim tokom, kjer opazujemo vsoto dobička po davkih in prišteto amortizacijo. Če izračun pokaže petkratnik, banka sklepa, da bo podjetje v petih letih verjetno lahko odplačalo vse svoje finančne obveznosti, vprašanje pa je, ali mu bo ostalo tudi dovolj sredstev za preživetje in bo lahko financiralo še druge poslovne obveznosti ter lastni razvoj. Petkratnik sicer ni univerzalni pokazatelj prezadolženosti, saj je kazalnik odvisen od panoge in investicijskih ciklusov.

Tretji kazalnik, na katerega mora biti podjetje pozorno, je primerjava pokritja obresti, EBITDA, s finančnimi odhodki iz finančnih in poslovnih obveznosti. Banka ocenjuje, da podjetje nima težav, če je operativni dobiček, povečan za amortizacijo in odpise, vsaj trikrat večji od obresti, ki jih mora podjetje plačevati. Slika 3 kaže resne težave, ki jih imajo, gledano v celoti, slovenska podjetja.

Graf 3: Pokritje obresti v slovenskih podjetjih, vir: GVIN (v Peterlin, Vozel in ostali: Izzivi vodenja poslov, 2013)

Pri reševanju gospodarske krize bodo vodstva mnogih podjetij v naši državi morala v prihodnjem obdobju izvajati razdolžitev ali pa bodo morali lastniki zagotoviti svež kapital. Zdaj si podjetja pomagajo predvsem tako, da skušajo raztegovati roke odplačil, upnikom predlagajo modele plačila obresti "pay if you can", odplačilo glavnic kreditov povezujejo z učinki odprodaj poslovno nepotrebnega premoženja … S tem skušajo sprostiti prepotreben denarni tok za razvoj in obratni kapital. Več o tem, kako načrtovati financiranje podjetja, kako banke delujejo v tovrstnih razmerah in kako podjetje ve, na kaj bo banka najbolj pozorna pri odobravanju kreditov, v knjigi Izzivi vodenja poslov.