"Poglej, dete moje", je vzkliknil prvorojenki, "tokrat so se človeška bitja sijajno naučila iz trpke lekcije. Zemlja je zaradi modrosti odrasla v moder Ocean in naposled se ljudje obnašajo tako imenitno kot na planetu Etos - človeško. Slepa kura je končno zrno našla, prebudila so se nebesa pod Triglavom!"

Ideja je le osuplo prikimala, kajti oče je imel prav, res je vse delovalo perfektno. V morju se je penilo od živahnih delfinov, tunov, sardel, cipljev, orad in brancinov, na kopnem so brenčale čebele, skakljale srne, brundali medvedje in frfotali fazani. V kristalnih rekah in jezerih so se raki čudili racam, zakaj se tako prevzetno ponašajo z račjim spevom, medtem ko je njim lastno le rakasto šklepetanje s kleščami. No, če mora biti tako, naj bo, da le ne moti velikih duhov! Njive so bile zorane, oljke obrezane, vinogradi vabljivo obetavni, vrtovi urejeni in očiščeni nesnage. Ozračje je bilo brezhibno umito in je ponovno izparevalo iz štirih letnih časov: brsteče zaljubljene pomladi, lenobnega in toplega poletje, nostalgične pisane jeseni in v belo ogrinjalo odete zime.

Tudi prebivalci so bili drugačni. Živeli so v slogi in prijateljstvu, v resnici in brez laži, celo brez prepirov, zavisti in slabe volje. Človek ni bil več človeku volk, Zemljan ali Slovenec, temveč najboljši tovariš. Drug do drugega, do živali, rastlin in najširšega prostranstva so ravnali ljubeče in skrbno, kar jih je neizmerno osrečevalo, ker so končno razumeli, da je posameznikova sreča odvisna od sreče skupnosti. Nič več ni bilo pretepov, žalitev, psovk, vojn, terorizma, samomorov, ubojev, tatvin, ropov, posilstev, splavov, evtanazij, mučenja živali in vsega ostalega zla, zaradi katerega je šla nekdanja generacija skorajda po zlu. Ukinili so denar, ki je bil nekdaj svetá vladar, niso poznali davkov, taks in drugih dajatev. Karkoli so potrebovali, so prejeli v trgovinah, ustvarjali in podarjali so po svojih zmožnostih. V šolah so jih vzgajali v duhu vesoljnega preživetja in zadovoljstva, v prostem času so prebirali stare knjige in pisali nove, občudovali slikarske mojstrovine, poslušali simfonije in kiparili čudovite skulpture.

Ni bilo več religij, političnih strank in oblastí, ni bilo države, saj je zadostovala peščica zanesenjakov, ki je urejala javne zadeve tako, kot je bilo pogodu ljudstvu. Probleme in težave je bilo treba reševati sproti, kajti kar človek pokvari, naj tudi popravi, saj je nekoristno in zaman iskati krivca v naravi ali v podobi višje sile. Zato so časopisi, radio, televizija in zvezdni internet poročali le o prijetnih rečeh. Orožje, alkohol, cigareti in mamila so bili le še grenkoben spomin na nekdanjo barbarsko družbo, ki se je sama sebe drznila imenovati Civilizacija kljub nečloveškemu iztrebljanju človeštva. Ljudje so zdaj vedeli, da se še nihče ni vojskoval v imenu znanja, zato so se nenehno učili, razmišljali in etično krepili, zategadelj so vrline postale še bolj čislane kot veščine. Znali so čustveno goreti in sorodnike, prijatelje in znance vneti, po zakonu privlačnosti je dobro rojevalo še boljše. Ker je stres izumrl, tudi bolezni niso več razsajale, razen kakšnega majčkenega prehlada in posledičnega kihanja, ob katerem nihče ni pozabil voščiti  "na zdravje".

Sapa in Vok sta si že zdavnaj ustvarila svoji družinici, tu in tam pa sta se skupaj podala k stari šoli, v kateri je še vedno vrelo in kipelo od pozitivne energije, dasiravno so med tem sezidali novo, modernejšo in večjo.

"Še pomniš, dragi bratec", je rekla zasanjano, "na tisto mistično jutro, ko nas je obiskal skrivnostni možakar z mavrice, čigar ime zveni kot daj-nam-znanje? Veliko dobrega nas je naučil, po knjigah sodeč pa je malce spominjal na starodavnega modreca v beli halji, ki je takole razširjal svojo modrost:«

Vaša prepričanja postanejo vaše misli,

vaše misli postanejo vaše besede,

vaše besede postanejo vaša dejanja,

vaša dejanja postanejo vaše navade,

vaše navade postanejo vaše vrednote,

vaše vrednote postanejo vaša usoda.

Vok je pokimal in se namuznil, ker mu še dandanes ni bilo logično, kako da vsega tega niso dojeli že njihovi pradedje in prababice, pa tako zelo preprosto je bilo, je in bo vse skupaj.

*

Zaslepljena kura je končno rodovitno zrno našla in spregledala, da sreče ni treba iskati na daljnem planetu Etos, da jo ne sme grebsti iz materialnega bogastva, temveč jo vsakdo zase in za druge nosi v sebi, le začutiti jo mora in prižgati v večni ogenj.

Zatorej bodimo prepričani v možnost najlepšega in najboljšega ter ravnajmo dobro, plemenito, da bo naša radost kipela kot zdravilni vrelec na čarobnem vulkanskem otoku. Naj pravljica o etiki nekoč resnična zgodba o sreči postane.