Geneza

Nekoč, v daljni mistični prihodnosti, je boginja Ideja zaskrbljeno strmela navzdol in si ogledovala zapuščeno pokrajino, ki je spominjala na debelušno kokoško.

"Kako tragično," je jadikovala in pogledovala očeta Stvarnika, "da ni nikogar več, niti ene same samcate žive duše ne. Vsi so se pogreznili v Nič ali izginili Drugam, katastrofa!"

Ni se motila, božanska gospodična. Nekateri so zogleneli v zavistni lavi, druge je poteptal pohlep, tretji so podlegli lakoti in žeji, četrti boleznim in nasilju, peščica pa je pobegnila na planet Etos, koder so posejali novo civilizacijo.

Oče se ji je globoko zazrl v nebeške oči in jo dobrodušno okaral:

"Mar se še vedno nisi sprijaznila, da je bil človek človeku najhujša volkulja? Zategadelj in zgolj zato, vsem v poduk, sem ostal križem rok in le jezno opazoval, kako se je družba prelevila v krdelo in poginila. Ni jim bilo pomoči, tem ljudskim prefriganim stvorom, pa tako krasne možnosti in priložnosti sem jim ponujal, od prelepe samostojne butične državice do globalnega prizorišča!"

Ideja je nekaj časa molčala, potem pa se je priliznjeno prižela k vsemogočnemu:

"Daj no, očko moj,  napravi zopet tisti odrešilni trik z Noetovo barko in pošlji med zvezde tvojo super ladjo, ki bo semkaj vrnila prerojene ljudi, kateri bodo vedeli, kako začeti znova. Saj veš, da je to tudi tvoja večna želja, ponudi jim še enkrat roko."

Stvarnik je malo godrnjal in govoril nekaj o klavrnih izkušnjah, potem pa je vendarle sklical astronavtsko odpravo, ki je čez nekaj svetlobnih minut na zanemarjeno kuro dostavila štiriindvajset nekdanjih Zemeljskih prebivalcev − dvanajst žená in dvanajst možá. Osuplo so opazovali pokrajino, ki se je zdaj dušila v trnju, pozabljeni plastiki in rjastih avtomobilih. Naokoli so živahno poskakovali kenguruji, sibirski medvedi in redkozobi pasavci, medtem ko so se tjulnji v družbi pingvinov sončili na obali. Te presnete podnebne spremembe očitno res niso bile le novinarska raca!

Po kratkem šoku so si razdelili naloge in čez nekaj mesecev je dežela zopet zasijala v prvotnem blišču. Vse je brbotalo in kipelo od pozitivne energije, tako da se je še troglavi mogočni vršac ponosno oziral v dolino, ki mu je ob vznožju ponujala čudovit pogled na morsko prostranost. Tam si je v majceni novi vasici ustvarila domek družinica, ki ni bila na drugi pogled nič posebnega. Oče je kmetoval in pisateljeval, mati šivala, pletla in prodajala oljčno olje, vino, česen, jajca in slanino, otroka pa sta večino časa preživela s kosmatim psičkom, ki je spominjal na simpatičnega lisjaka. Deklici je bilo ime Sapa, fantku Vok, po starodavni indijanski modrosti voksapa muku je – naredi me modrega in pogumnega.

Ker sta se oba rodila daleč onkraj Mlečne ceste, sta bila zbegana zaradi nenavadne okolice in nedojemljive praznine, ki je hlastala po védenjski zapolnitvi, po Pravilih delovanja, obnašanja in polnega življenja. Zato so vaščani ustanovili Šolo, ki naj bi otroke vzgojila v sočutne, pridne in prijazne odrasle.

Na prvi dan pouka se je na sončnem dvorišču pred šolskim poslopjem zbralo staro in mlado. Ravnateljica se je odločila, da bo z izjemo današnje uverture do nadaljnjega poučevanje potekalo v senci bohotne oljke, ki je z grčavim deblom spominjala na dobre, stare čase in s srebrno-zeleno krošnjo napovedovala lepšo prihodnost. Učni načrt je vključeval en samcat predmet, ki so ga poimenovali Etika. O vsem ostalem se bodo otroci lahko podučili doma, tako da bo več časa ostalo za oblikovanje osebnosti in samouresničevanje.

"En lep in srečen dan vam voščim," je zadonel karizmatični bariton sivolasega učitelja Paola, ki je deloval pomlajeno, sproščen v zlizanih kavbojkah, škornjih, majici z napisom "Nimam dost, hočem več" in temnomodrem suknjiču s pozlačenimi gumbi.

"Za začetek bi vam želel povedati, da vas imam rad, pri čemer pokorno javljam, da nisem pedofil," se je zahihital in se popraskal po površno obritem licu. Šala je bila neokusna, a so jo vsi preslišali.

"Pogovarjali se bomo le o lepih rečeh, o tistem, kar naj bo in ne, kaj je slabo. Zatorej vam bom uvodoma razodel predolgo čuvano skrivnost Zlatega pravila, ki se napaja iz sočutnosti, poštenosti, pravičnosti, skrbnosti, delavnosti, prijaznosti in drugih vrednot ter vrlin, kajti bistvo našega programa je Sreča, tako moja kot vaša, njena in njegova, njihova in naša."

O zlatem pravilu

"Gospod učitelj, tovariš Paolo, samo malce prosim, smem nekaj vprašati?" se je neučakano presedala in skorajda poskakovala Sapa, pri čemer je molela kvišku svojo belo ročico.

"Zanima me, ali je možno s tem zlatim …, no, kako se mu že reče, ravnilom ali nekaj takega, tudi kaj lepega kupiti, saj veste kje, po vesoljnem spletu in v mega-trgovinah? Ima kakšno povezavo s čarobnostmi, ki so menda obstajale tule, na Zemlji, in o katerih smo se učili na drugem planetu, recimo z žvenketajočimi zlatniki, zlatimi ribicami, zlatolaskami, zlatousti, zlatim runom, ja, pa še, hm … aja, omenjali so nekakšno zlato fiskalno pravilo, ki bojda nima nobene povezave s fikusom ali stavo."

Učitelj se je namuznil in se z otožnimi očmi zasanjano sprehodil po otroškem občinstvu.

"Zlato pravilo je staro več tisočletij in je skupno slehernemu etičnemu nauku, prav vsem filozofijam in religijam, v katere so nekdaj verovali tukajšnji prebivalci, vendar so jih zaradi zlorab in napačnega razumevanja zmaličili sebi v pogubo. Nekateri pripisujejo avtorstvo Pitakosu iz Mitilen na Lezbosu, ki je veljal za enega od sedmih modrcev, oprostite, modrecev stare Grčije. Živel je v sedmem in šestem stoletju pred Kristusom – saj veste, kdo je to − in se je proslavil v vojni z Atenci. Spoštovani gospod je že davno pred drugimi gospodi verjel, da svojemu bližnjemu ne smemo storiti tistega, kar bi se nam zdelo grdo, če bi nam to storil on. Mimogrede, ohranjenih je tudi nekaj njegovih drugih izrekov, denimo, da se pogumen človek spopada s težavami, pameten pa jih skuša preprečiti; da oblast pokaže resničnega človeka in da kar počnemo, delajmo dobro. Bodimo usmiljeni, ljubimo zmernost in gojimo  resnico, zanesljivost, znanje, skrbnost in priljudnost."

Paula je odneslo v višine enciklopedičnega znanja, ne da bi se mu pri tem zvrtelo. Pozabil je, da ne predava raketnim znanstvenikom in kvantnim fizikom, temveč osnovnošolcem, ki so bili sicer radovedni, a morda ne tako zelo zvedavo.

"Konfucijanska filozofija uči, naj drugim ne storimo tega, česar ne želimo sebi, kajti le tedaj zoper nas ne bo nobene zamere, ne v družini, niti v državi. Podobno vzgaja hinduizem, budizem pa pozna rek, naj ne ranimo drugih tako, kakor bi sami ne želel biti prizadeti. Taoizem goji pravilo, da moramo zasluge bližnjih ceniti kot lastne, prav tako sočutno pa moramo doživljati njihove poraze. Islam  razglaša maksimo, da nihče med nami ne more biti vernik, če svojim bližnjim ne želi istega kakor sebi; v Zaratustrovi religiji prisegajo na reklo, da je dober le tisti človek, ki drugim ne povzroča tega, kar ni dobro zanj. Krščanski nauk veli, da vse, kar želimo, da bi ljudje napravili nam, takisto naredimo njim, v negativni različici pa prepoveduje, da drugim storimo tisto, kar ne bi želeli, da storijo nam. Ljubimo tudi svoje sovražnike in tistemu, ki nas udari po enem licu, nastavimo še drugo. Vsakemu, ki nas prosi, dajmo, in če kdo vzame kaj našega, ne zahtevajmo nazaj. Blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo, in molimo za one, ki grdo ravnajo z nami," je še pristavil učitelj, potem pa globoko zajel sapo (z malo začetnico), ker je v vznesenem monologu pozabil na takšno nepomembno banalnost, kot je dihanje.

V razredu je kraljevala taka tišina, da so se slišali koraki mravljinca, ki je z drobtinico na plečih hitel z ene parketne ploščice na drugo. Začuda nihče ni zaspal ali kako drugače odplaval v svoj sanjski svet. Potem se je tiho oglasil Vok:

"Mar ni v davnih časih živel francoski dramatik Molière, ki je dejal, da so si v besedah vsi ljudje podobni, v dejanjih pa se razlikujejo?"

Vrlemu pedagogu je poskočilo srce, kajti vedel je, da čutijo in razumejo. Slikovito jim je opisal nekaj praktičnih primerov udejanjanja zlatega pravila, ko recimo zjutraj, ko vstanemo, prijazno starše objamemo ali vsaj pozdravimo (čeravno niso bolni), jim morda zajtrk pripravimo in se jim za vsako malenkost zahvalimo; da sošolcu posodimo zapiske in z njim delimo malico; da pozorno poslušamo govorce in se vljudno oglasimo šele tedaj, ko umolknejo; da spoštujemo mater, očeta, sorodnike, prijatelje, znance, tujce in vsa živa bitja, da poskušamo biti dobri, čim boljši v vsaki misli in dejanju.

"Gandi je sijajno modroval," je še dodal, "da vse, kar verjamemo, postane sestavni del naših misli, misli se preobrazijo v besede, besede v dejanja, dejanja v navade, navade v vrednote in vrednote v našo usodo. Skrbno torej negujmo naš miselni vrt in izrujmo sleherni plevel, ki bi se lahko razrasel in ugonobil žlahtne cvetlice. Vsak dan bodimo hvaležni okolici za karkoli lepega in napravimo vsaj eno dobro delo, ker nam bo odlično délo."

O sočutju, ljubezni in sreči

Med Paolovimi nauki se je naokoli kot strela z jasnega stemnilo, bolje rečeno znočilo, čeravno cerkveni zvon še ni bil niti opoldne odbil. Zunaj se je storila huda ura, pihalo je, treskalo, grmelo in deževalo, da so otroci okamneli od zaprepadenosti. Toda tako kot je nevihta hipoma prišla, je tudi odšla in skozi okna se je znova nasmejalo sonce, ki je z lesketajočimi se žarki božalo nastalo mavrico. Segala je vse do neba in še dlje, kot božanski kozmični tobogan, s katerim so višje sile sklenile ponovno zavezo s porednimi Zemljani. 

Na šolskem dvorišču je ščebetanje lastovic preglasil ljudski vrvež; vse povprek se je osuplo vzdihovalo, vzklikalo in strmelo kvišku. Paolo je z učenci oddrvel na prosto, da vidijo, kaj za božjo voljo se dogaja in razgraja. In res, glej čudo angelsko, po mavrici se je spustil majhen, popolnoma plešast, gologlav možakar z debelimi, robato okvirjenimi naočniki, oblečen v meniško haljo kostanjeve in žafranaste barve, golorok in obut v udobne  gojzarje.

"Naj vam bo vsak dan dober, zdrav in radosten," je vzkliknil zbranim, medtem ko je razsedlal mavrico in se s širokim nasmeškom ozrl nazaj v nebo. "Komu bi kanilo na mozeg,  da se bom mogel kar takole − meni nič, vam vse − pripeljati s planeta Etos, ho, ho, sila nenavadno," je še pripomnil, potem pa sklenil dlani, se priklonil in se predstavil:

"Ime mi je Dalajlama, včasih kot Njegova ali Moja svetost znana, čeprav nisem ženskega spola in nimam X-faktorja, a odkar sem bil z Zemlje pregnan, je pred mano in vami  razgrnjen vesoljni Plan. Slišal sem, da ste se pogovarjali o Zlatem pravilu, zato mi dovolite, da vam zaupam, kaj ga srčnega napaja. Moje sporočilo, drage prijateljice in prijatelji, je jedrnato in večno: Sočutje in Ljubezen sta gibalo Sreče. Dasiravno sem bil in ostajam budist, vseskozi učim takšen pristop k etiki, ki temelji na univerzalnih, namesto verskih načelih. Človeška bitja smo v osnovi enaka, ne glede na svoj položaj si vsakdo med nami želi biti srečen in se izogniti trpljenju, pa naj bo bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pripadnik katerekoli rase, spola ali veroizpovedi. Žal so v mračni dobi močnejši želeli podrediti šibkejše, jih zasužnjiti in jim vzeti še tisto malo, kar so imeli, zato se je mati Zemlja uprla in se s pomočjo Stvarnika in Ideje očistila, kar ste izkusili na lastnih ritkah in glavicah."

Dalajlama se je gromko zasmejal in se po turško usedel na trato, ki se še ni bila posušila od neurja. Pri tem se je zaslišal zvok, ki bi ga morali etično pripisati paranju hlač, dejansko pa je bil sumljivo podoben zdravemu prdcu.

"Ponovno moramo prebuditi željo po medsebojni pomoči, tako kot nam to uspeva na daljnem Etosu. Pomembno je, da je človek dobrega srca, da poleg svojih interesov upošteva tudi želje drugih. Mar se kdo brani ljubezni, sočutja, potrpežljivosti, strpnosti, odpuščanja, zadovoljstva, lepote in skladnosti? Bržkone ne, niti jaz, ne vi, ne oni. Sreča enega je odvisna od sreče drugega in obratno. Toda ne moremo biti ljubeči in sočutni, če hkrati ne obrzdamo svojih škodljivih vzgibov in poželenj. Sleherno dejanje, ki krni srečo soljudi, je potencialno neetično. Odpovejte se zavisti, znebite se želje po zmagi nad drugimi, raje jim skušajte koristiti."

"Slehernik je val, ki je del oceana. Njun obstoj je vzajemno pogojen, saj bivata v sožitju, ki umre, če kdo od njiju krši Celoto. Brez delov ne more biti celote in brez celote je predstava o delih nesmiselna. Vsemirje je kot živ organizem, v katerem vsaka celica uglašeno sodeluje z vsemi drugimi celicami in tako vzdržuje celoto. Zato je pravo sočutje, prepredeno z ljubeznijo, mnogo bolj intenzivno duhovno in telesno čutenje kot to običajno velja za površno razmerje do sorodnika, prijatelja, znanca ali tujca. Gre za prijaznost do žive in nežive narave, do vsake živalce, bilke in kamna, do česarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Sočutje ima celo paleto pomenov, ki jih je težko izraziti v zgoščeni obliki, pomeni pa hkrati ljubezen, naklonjenost, dobroto, simpatijo, nežnost, velikodušnost in srčnost."

"Vsak človek ima naravno pravico do sreče, preostali delčki narave in kozmosa pa si zaslužijo človeško spoštovanje. Bržda ste se kdaj spraševali, kaj je sploh sreča, kako vemo, da smo srečni? Sreča je splošno občutenje ugodja in smisla, ki se ga ne da opisati z besedami, tako kot ljubezni ne. Izkušnje so me naučile, da je notranji mir glavna poteza pristne sreče, ki izvira iz zanimanja za druge in vključuje veliko mero tankočutnosti in sočutja. Seveda so tu še zdravje, svoboda, blaginja, ustvarjalnost … Toda človek je v temelju družbeno in družabno bitje, zato je etika nujno pomagalo, ki zagotavlja, da ne bomo prizadeli drugih. Poslušajte me in ravnajte etično, bodite prijazni in ljubeči, pa vas Zemlja ne bo pustila na cedilu, temveč vam bo vrnila z obrestmi za še tako drobcen trajnostni smehljaj. Zatorej kot poseben Stvarnikov sel razglašam svetovni etos, ki naj velja od tega trenutka dalje. Dobrota srca je rešitev sveta!"

Tako je govoril Dalajlama, potem pa se je ljubeznivo ozrl po zbranih novih Zemljanih, se jim prešerno nasmehnil in švignil  po mavrici navzgor v neskončnost.

O svetovnem etosu

Novovaščani so obstali kot vkopani in v transu bolščali v kopaste oblake, v katerih je izginjala mavrica s svojim mističnim popotnikom. Paolo je zaradi razbolelega vratu prvi povesil glavo in pobral oranžen svitek, ki ga je Dalajlama odložil na akacijev panj. Ko ga je odvil, je na prvi strani prebral pojasnilo, da je v okviru nekakšnega parlamenta svetovnih religij davnega  leta 1993 pred tretjim štetjem okoli dvesto religioznih voditeljev iz približno štirideset verskih tradicij in duhovnih skupnosti podpisalo Deklaracijo o globalni etiki, s katero so se zaman obračali na vse ljudi, na verne in neverne. Botroval ji je veliki Hans K, švicarski duhovnik, teolog, profiliran pisec in predsednik ustanove za globalno etiko. Tedanja vatikanska klika mu je sicer odvzela licenco za poučevanje katoliške teologije, vendar ga ni mogla utišati in je kot zaslužni profesor še nekaj časa predaval ekumensko teologijo. Deklaracijo je podprlo na tisoče vplivnežev, toda njen humani glas ni segel v deveto vas in še dlje, kajti ljudje še niso bili pripravljeni.

"Takole piše v strnjeni obliki," je rekel naš vrli učitelj in pričel svečano brati:

"Svet doživlja temeljno krizo na vseh področjih, od ekonomije in ekologije, vse do politike. Na stotine milijonov človeških bitij trpi zaradi brezposelnosti, lakote, žeje, sovraštva, nasilja, korupcije, grabežljivosti, uničevanja okolja, podnebnih sprememb in drugih tegob. Po dveh svetovnih morijah in koncu hladne vojne, zlomu fašizma, nacizma, kolonializma in komunizma je človeštvo zakorakalo v novo ero, v kateri moramo silni  tehnološki napredek opasati z miroljubnim sobivanjem ljudstev in soodgovornostjo za naš planet. Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah smo dolžni utrditi in poglobiti s planetarno etiko, ki ne pomeni nadrejene globalne ideologije ali ene same religije, temveč temeljno soglasje o vrednotah, standardih in osebnem obnašanju."

"Za začetek moramo z ljudmi ravnati človeško. V večini verstev in etičnih tradicij že od vekomaj zavezuje Zlato pravilo, da naj ne storimo drugim tistega, kar ne želimo, da bi se zgodilo nam, da ljubimo bližnjega tako kot sebe. Iz tega načela so se razvila štiri starodavna pravila, in sicer spoštovanje življenja in kultura nenasilja, solidarnost in pravično gospodarstvo, toleranca in resnica ter enake pravice in partnerstvo med moškimi in ženskami."

Med množico je završalo in Vok je potiho prišepnil Sapi: "Tole pa že znava, o zlatem šestilu namreč, ne?" Paolo je nadaljeval:

"Po davnem verskem in etičnem izročilu človeštva velja prepoved ubijanja. Kjer so ljudje, bodo resda vselej konflikti, vendar moramo spore reševati pravično in brez nasilja. Brez svetovnega miru človeštvo ne bo preživelo. Mladina se mora učiti doma in v šoli, da nasilje ni dobro orodje. Človek je neskončno dragocen in ga je treba brezpogojno varovati, zaščito pa si zaslužijo tudi živali, rastline, zrak, voda, prst, planet in osončje, ker je vse povezano in je vsakdo odvisen od drugih."

"Ne kradimo, živimo pošteno. Brezvestno nagrabljena bogastva sejejo zamero, zavist in sovraštvo, zatorej brez globalne pravičnosti ne bo svetovnega miru. Gospodarsko in politično moč moramo uporabiti za dobrobit človeštva, ne pa jo zapravljati v surovih bitkah za prevlado nad drugimi. S posebno skrbjo za otroke, ostarele, revne, invalide, begunce in osamljene smo dolžni ohranjati sočutni duh s trpečimi. Potrudimo se za vzajemno spoštovanje in ohranjanje dostojanstva. Ne lažimo, marveč negujmo resnico. To še posebej velja za zaposlene v množičnih občilih, umetnike, pisatelje, znanstvenike, voditelje držav, politične stranke in predstavnike verstev. Brez resnicoljubnosti ni pravice. Preprečimo spolno izkoriščanje in diskriminacijo, spoštujmo in ljubimo se med seboj. Brez skupnega življenja v partnerstvu življenje ni prijetno."

"Deklaracija je sklenjena z ugotovitvijo," je še prebral Paolo, "da se svet ne more spremeniti na bolje brez vsesplošne preobrazbe duhá in javnega življenja. Na srečo smo začeli trezneje in bolj osveščeno gledati na vojno in mir, na gospodarstvo in ekologijo, vendar moramo takšen preporod doseči tudi v etiki. Slehernik si zasluži dostojanstvo in pravice, zato je odgovoren za vse, kar dela ali opušča. Univerzalni konsenz o vseh spornih etičnih vprašanjih bo težko doseči, toda na mnogih področjih se je že razvila nova zavest etične odgovornosti. Zategadelj naj čim več poklicnih skupin – denimo zdravniki, znanstveniki, poslovneži, novinarji in politiki – še naprej kuje in upošteva sodobne etične kodekse, iz katerih bodo črpale odgovore na težke dileme. Če se ne bo preoblikovala zavest posameznikov, se svet ne more spremeniti na bolje. Skupaj lahko premikamo gore."

Paolo je obmolknil in se zamišljeno popraskal po ščetinasti bradi, medtem ko je občestvo kot v nekakšnem transu odkorakalo proti svojim domovom.

Slepa kura je končno zrno našla

Minevala so leta in nekega sončnega popoldneva je Stvarnik zopet pohajkoval s svojo hčerko Idejo med rajskimi cvetočimi breskvami, ki so se šopirile z roza okrasjem. S slišnim navdušenjem je opazoval deželico, ki je po obliki spominjala na kokoško.

"Poglej, dete moje," je vzkliknil prvorojenki, "tokrat so se človeška bitja sijajno naučila iz trpke lekcije. Zemlja je zaradi modrosti odrasla v moder Ocean in naposled se ljudje obnašajo tako imenitno kot na planetu Etos − človeško. Slepa kura je končno zrno našla, prebudila so se nebesa pod Triglavom!"

Ideja je le osuplo prikimala, kajti oče je imel prav, res je vse delovalo perfektno. V morju se je penilo od živahnih delfinov, tunov, sardel, cipljev, orad in brancinov, na kopnem so brenčale čebele, skakljale srne, brundali medvedje in frfotali fazani. V kristalnih rekah in jezerih so se raki čudili racam, zakaj se tako prevzetno ponašajo z račjim spevom, medtem ko je njim lastno le rakasto šklepetanje s kleščami. No, če mora biti tako, naj bo, da le ne moti velikih duhov! Njive so bile zorane, oljke obrezane, vinogradi vabljivo obetavni, vrtovi urejeni in očiščeni nesnage. Ozračje je bilo brezhibno umito in je ponovno izparevalo iz štirih letnih časov: brsteče zaljubljene pomladi, lenobnega in toplega poletja, nostalgične pisane jeseni in v belo ogrinjalo odete zime.

Tudi prebivalci so bili drugačni. Živeli so v slogi in prijateljstvu, v resnici in brez laži, celo brez prepirov, zavisti in slabe volje. Človek ni bil več človeku volk, Zemljan ali Slovenec, temveč najboljši tovariš. Drug do drugega, do živali, rastlin in najširšega prostranstva so ravnali ljubeče in skrbno, kar jih je neizmerno osrečevalo, ker so končno razumeli, da je posameznikova sreča odvisna od sreče skupnosti. Nič več ni bilo pretepov, žalitev, psovk, vojn, terorizma, samomorov, ubojev, tatvin, ropov, posilstev, splavov, evtanazij, mučenja živali in vsega ostalega zla, zaradi katerega je šla nekdanja generacija skorajda po zlu. Ukinili so denar, ki je bil nekdaj svetá vladar, niso poznali davkov, taks in drugih dajatev. Karkoli so potrebovali, so prejeli v trgovinah, ustvarjali in podarjali so po svojih zmožnostih. V šolah so jih vzgajali v duhu vesoljnega preživetja in zadovoljstva, v prostem času so prebirali stare knjige in pisali nove, občudovali slikarske mojstrovine, poslušali simfonije in kiparili čudovite skulpture.

Ni bilo več religij, političnih strank in oblastí, ni bilo države, saj je zadostovala peščica zanesenjakov, ki je urejala javne zadeve tako, kot je bilo pogodu ljudstvu. Probleme in težave je bilo treba reševati sproti, kajti kar človek pokvari, naj tudi popravi, saj je nekoristno in zaman iskati krivca v naravi ali v podobi višje sile. Zato so časopisi, radio, televizija in zvezdni internet poročali le o prijetnih rečeh. Orožje, alkohol, cigareti in mamila so bili le še grenkoben spomin na nekdanjo barbarsko družbo, ki se je sama sebe drznila imenovati Civilizacija kljub nečloveškemu iztrebljanju človeštva. Ljudje so zdaj vedeli, da se še nihče ni vojskoval v imenu znanja, zato so se nenehno učili, razmišljali in etično krepili, zategadelj so vrline postale še bolj čislane kot veščine. Znali so čustveno goreti in sorodnike, prijatelje in znance vneti, po zakonu privlačnosti je dobro rojevalo še boljše. Ker je stres izumrl, tudi bolezni niso več razsajale, razen kakšnega majčkenega prehlada in posledičnega kihanja, ob katerem nihče ni pozabil voščiti  "na zdravje".

Sapa in Vok sta si že zdavnaj ustvarila svoji družinici, tu in tam pa sta se skupaj podala k stari šoli, v kateri je še vedno vrelo in kipelo od pozitivne energije, dasiravno so med tem sezidali novo, modernejšo in večjo.

"Še pomniš, dragi bratec," je rekla zasanjano,"tisto mistično jutro, ko nas je obiskal skrivnostni možakar z mavrice, čigar ime zveni kot daj-nam-znanje? Veliko dobrega nas je naučil,  po knjigah sodeč pa je malce spominjal na starodavnega modreca v beli halji, ki je takole razširjal svojo modrost:"

Vaša prepričanja postanejo vaše misli,

vaše misli postanejo vaše besede,

vaše besede postanejo vaša dejanja,

vaša dejanja postanejo vaše navade,

vaše navade postanejo vaše vrednote,

vaše vrednote postanejo vaša usoda.

Vok je pokimal in se namuznil, ker mu še dandanes ni bilo logično, kako da vsega tega niso dojeli že njihovi pradedje in prababice, pa tako zelo preprosto je bilo, je in bo vse skupaj.

*

Zaslepljena kura je končno rodovitno zrno našla in spregledala, da sreče ni treba iskati na daljnem planetu Etos, da se je ne sme grebsti iz materialnega bogastva, temveč jo vsakdo zase in za druge nosi v sebi, le začutiti jo mora in prižgati v večni ogenj.

Zatorej bodimo prepričani v možnost najlepšega in najboljšega ter ravnajmo dobro, plemenito, da bo naša radost kipela kot zdravilni vrelec na čarobnem vulkanskem otoku. Naj pravljica o etiki nekoč resnična zgodba o sreči  postane.