Na svoji odmaknjeni kmetiji v kanadski provinci Saskatchewan astronominja Samantha Lawler vsak dan čuti, kako sateliti vplivajo na njeno delo. Čeprav lahko z domačega okna še vedno vidi Rimsko cesto, njen pogled na nočno nebo vse pogosteje motijo sateliti iz projekta Elona Muska, ki želi omogočiti internet po vsem svetu. "Nebo se je spremenilo," pravi Lawler. "Ko pogledam gor, se mi zdi, da neka konstelacija ni prava – in skozi njo ravno leti Starlink."

Starlink je mreža satelitov podjetja SpaceX, ki krožijo okoli Zemlje in zagotavljajo internet na odročnih območjih ter v vojnih regijah. A ta plemenit cilj ima tudi svojo ceno – astronomom, kot je Lawler, delo postaja vse težje, ker je nebo vedno bolj prekrito s sateliti.

Trenutno ima Starlink v lasti kar dve tretjini vseh satelitov v vesolju. Že zdaj jih je okoli 8.000 v nizki Zemljini orbiti, podjetje pa ima dovoljenje za izstrelitev še 4.000. Poleg tega naj bi vložilo zahtevo za povečanje števila na kar 42.000. Medtem podjetje Amazon s projektom Kuiper in Kitajska s svojim državnim programom razvijata konkurenčne satelitske mreže, kar bi lahko povzročilo močno povečanje števila satelitov v orbiti. Po nekaterih ocenah bi jih lahko bilo v orbiti v naslednjem desetletju tudi do 100.000.

Boj za vesolje

Trump se je očitno odločil močno podpreti širitev ameriške komercialne vesoljske industrije. Avgusta je podpisal izvršni ukaz, ki bi lahko bistveno pospešil izstrelitve raket in novih satelitov, kar pa bi astronomom povzročilo še več težav in imelo tudi nenamerne okoljske posledice.

Vesoljske dejavnosti so v zadnjih letih močno narasle, odkar so ZDA začele sodelovati z zasebnimi podjetji, kot sta Muskov SpaceX in Bezosov Blue Origin. Ambicije teh podjetij so tako velike, da jim poskusi državne regulacije komaj sledijo. V zadnjih štirih letih je Zvezna uprava za letalstvo (FAA) izdala več dovoljenj za komercialne izstrelitve kot v prejšnjih 32 letih skupaj.

Trumpov avgustovski ukaz predvideva odpravo nekaterih okoljskih preverjanj in varnostnih ukrepov ter obid državnih zakonov, ki bi lahko upočasnili razvoj zasebnih vesoljskih pristanišč. Po napovedih FAA bi se število komercialnih izstrelitev v naslednjem desetletju lahko skoraj početverilo. Pospešen urnik bo poglaviten, če želijo podjetja, kot je SpaceX, uresničiti svoje ambiciozne načrte.

Elon Musk

Katastrofalna nevarnost vesoljskih odpadkov

"Kako bo videti nebo?" se sprašuje Lawler, ki je svojo kariero posvetila raziskovanju ledenih teles na robu Osončja. Njene ugotovitve bi lahko močno spremenile naše razumevanje vesolja.

"Rada bi vedela, kaj se skriva tam zunaj, onkraj tega, kar že poznamo," pravi. "Morda obstaja še en planet v našem Osončju. A prvič postaja raziskovanje težje, ker ga ovirajo interesi zasebnih podjetij."

Ob tem pojasnjuje, da ji teleskop vse pogosteje zakrivajo svetle sledi satelitov. "Način, kako se te sledi pojavljajo na nebu – v različnih letnih časih in ob različnih urah – dejansko otežuje opazovanje v eno smer bolj kot v drugo," dodaja.

Astronomi opozarjajo tudi na nevarnosti, povezane z zgorevanjem satelitov ob koncu njihove življenjske dobe. "Vsa ta kovina, plastika, računalniški deli in sončne celice končajo v atmosferi," pravi Lawler in opozarja, da raziskave nakazujejo celo možnost poškodb ozonske plasti. "V bistvu izvajamo velik eksperiment – in to je res zastrašujoče."

Dodatno skrb povzroča hitro širjenje vesoljskih odpadkov. Trenutno strokovnjaki spremljajo približno 43.000 večjih objektov v orbiti, večinoma ostanke raket in satelitov. Evropska vesoljska agencija ocenjuje, da tam kroži še okoli 1,2 milijona manjših delcev. S povečevanjem števila satelitov narašča tudi nevarnost nenadzorovanih trkov, znanih kot Kesslerjev sindrom. V takem scenariju en sam trk sproži verižno reakcijo, ki ustvarja vse več novih odpadkov, dokler orbita ne postane povsem neuporabna.

Globalno komunikacijsko podjetje Viasat je ob tem podalo mračno opozorilo: "Človeštvo bi nemo opazovalo, kako se vesoljski odpadki nekontrolirano množijo. Brez pravočasnega ukrepanja tvegamo, da se bo Vesoljska doba končala neslavno, človeštvo pa bo ostalo ujeto na Zemlji pod plastjo lastnih odpadkov stoletja ali celo tisočletja."

"To je ena največjih ironij," dodaja Lawler. "Stalno poslušamo, da moramo iti na Mars, da moramo kolonizirati drug planet, a prav prenatrpana orbita s sateliti povečuje možnost katastrofalnega trka."

Podjetja, kot je Starlink, sicer poskušajo zmanjšati tveganje s sistemi za izogibanje trkom, a pravi izziv bo nastal, ko se bo v orbiti pojavilo še na tisoče konkurenčnih satelitov. "Trenutno ena ameriška zasebna družba dejansko nadzoruje orbitno okolje," opozarja Lawler. "Če želiš satelit poslati v višjo orbito, se moraš uskladiti s Starlinkom, da ne pride do trka."

Starlink sicer trdi, da zmanjšuje svetlost svojih satelitov, vendar Lawler poudarja, da so postali večji, kar učinek izniči. Čeprav priznava, da je storitev tehnično izjemen dosežek, meni, da negativne posledice presegajo koristi. Boji se, da bodo politiki nevarnost nekontroliranega razvoja vesoljskih operacij spoznali šele, ko bo v orbiti prišlo do resnega trka.