Anton Debevec iz Civilne iniciative izbrisanih prebivalcev je tako prepričan, da so tudi novo predlagane, višje odškodnine, ki jih namerava v zakon vnesti koalicija, prenizke. "Gre za mizerijo in tlačenje človeka navzdol," pravi.

Sam ni za to, da bi izbrisani državo z odškodninami "oskubili", se pa zavzema "za neke realne odškodnine". "Najboljše bi bilo, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice povedalo, kakšna bi bila najprimernejša odškodnina," dodaja.

Dimitar Anakiev iz Združenja izbrisanih delavcev (prej Zveza izbrisanih Slovenije) meni, da so na novo predlagane odškodnine zgolj "kozmetični popravki", s katerimi želi vlada pokazati, da problem rešuje, čeprav ga dejansko ne rešuje. Predlagane odškodnine označuje kot absolutno prenizke, čeprav sam ne ve, kakšne odškodnine bi bile najbolj primerne.

Aleksandar Todorović iz Civilne iniciative izbrisanih aktivistov pa pravi, da zanj sama odškodnina ni toliko pomembna, kot se mu zdi pomembno to, da bi država ljudem, ki so bili leta 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in nato preneseni v posebno evidenco tujcev, omogočila, da se vrnejo na nekdanje domove.

Opozarja tudi, da še vedno niso rešena nekatera druga vprašanja, povezana z izbrisanimi. Tako je denimo pred tistimi, ki bi želeli pridobiti status, še vedno preveč birokratskih ovir, opozarja.

Koalicija je namreč pred drugo obravnavo zakona o odškodninah za izbrisane v DZ vložila več dopolnil. Slednja med drugim določajo, da se izbrisanemu za vsak mesec izbrisa namesto do zdaj predlaganih 40 izplača 50 evrov. Najvišja odškodnina, ki bi jo v posebnem postopku določilo sodišče, pa bi lahko znašala največ trikratni znesek odškodnine iz upravnega postopka.

Koalicija predlaga tudi dopolnilo, po katerem bi bili do odškodnine upravičeni tudi tisti, ki so za status zaprosili po prvotni zakonodaji, vendar ga niso dobili, pozneje pa zanj po prenovljeni zakonodaji niso zaprosili. Šlo naj bi za okoli 1000 ljudi.

Omenjeno dopolnilo Debevec podpira. Opozarja namreč, da so mnogi takrat na upravnih enotah zaprosili za status, vendar jim je bil zavrnjen brez tega, da bi dobili potrdilo, da so zanj zaprosili. Mnogi pa za status tudi niso mogli zaprositi, ker so bili izgnani iz države ali pa niso imeli denarja.