Edi Glavić z družino živi v Bertokih, predsednik obalnega društva ljubiteljev starodobnikov pa je že sedemnajst let. V uvodu pogovora nam je zaupal, da je upokojenec, je pa sedemnajst let delal v nekdanji tovarni Tomos, zato mu je tehnična dediščina zelo blizu. Ljubiteljsko pa se je s tem začel ukvarjati leta 1997, ko sta z ženo kupila Opla Manto, letnik 1971. Isto leto sta se z njim podala na prvi rally, ki je potekal v organizaciji društva Adria Classic, takrat še kot nečlana tega društva. Osvojila sta prvo mesto v svoji kategoriji, zaradi česar so ga nekateri člani društva izzvali, da se jim pridruži. Zaupal nam je še, da te vožnja s starodobnikom "potegne", ko enkrat poskusiš in vidiš, za kakšne dogodke gre. Prav tako vidiš tudi nekaj pokrajine, ko se s starodobnikom podaš na pot na razna srečanja. Z ženo sta veliko prepotovala prav s tem namenom.

Poleg tega je Edi aktiven tudi na Zvezi slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil (SVS), kjer je član upravnega odbora in član tehnične komisije, ki vodi postopke ocenjevanja starodobnih vozil ter izdaja izkaznice.

V svoji garaži ima poleg Opla Mante še BMV 230 kabriolet, letnik 1986, za katerega nam pove, da se vse bolj nagiba v lastništvo njegovega sina, saj naj bi v prihodnosti on upravljal z njim. Prav tako ima v svoji zbirki tudi več motornih koles, med njimi tri Tomose ter dve Vespi. Od tega je ena s prikolico, letnik 1952.

Vaše društvo se bliža trem desetletjem delovanja. Kako je prišlo do ustanovitve in s kakšnim namenom?

Naše društvo je nastalo leta 1996 na pobudo desetih ljubiteljev starodobnikov z Obale, ki so bili do tedaj aktivni člani Kluba Balilla iz Divače. Kazalo je namreč, da je na Obali dovolj interesa za to, da bi se ustanovilo svoje društvo. Člani novoustanovljenega društva s sedežem v Kopru so bili iz vseh tedanjih treh obalnih občin. Zgodba se je z leti razvijala, z njo pa se je povečevalo tudi članstvo.

Namen društva je razvijanje pozitivnega odnosa do ohranjanja tehnične dediščine – starodobnih vozil. Da zasledujemo ta cilj, se udeležujemo raznih tekmovalno turističnih srečanj, izobraževanj, sejmov in drugih dogodkov, povezanih z ohranjanjem tehnične dediščine.

Koliko članov ima vaše društvo danes?

Danes ima naše društvo 125 članov ter še okrog 80 podpornih članov. Pri slednjih gre večinoma za žene in otroke naših članov, ki tudi aktivno sodelujejo pri izvedbi naših prireditev. Lahko rečem, da smo ena velika družina.

Kako bi opisali 'pravega' ljubitelja starodobnikov?

'Pravi' ljubitelj starodobnikov je tisti, ki ga to področje navdušuje. Pripravljen si je vzeti čas za to dejavnost ter aktivno sodelovati pri delu društva. Ljudje se za takšno ljubiteljsko dejavnost bolj ali manj odločajo na podlagi spoštovanja do tehnične dediščine ali pa na podlagi lepih spominov na vozila, ki so jih nekdaj vozili po cestah.

Katera starodobna vozila najpogosteje prevladujejo v zbirki vaših članov?

Naši člani vozijo različne znamke in modele vozil, tako da ne gre za društvo določene znamke. Nekaj vpliva Italije se kaže, drugače pa so prisotne različne znamke vozil. Prav tako imamo veliko motornih koles, med njimi seveda prevladujočega in zmagovalnega Tomosa.

Kaj pa najstarejše vozilo in motor?

Med avti je najstarejši Fiat Balilla (508), letnik 1934, med motornimi kolesi pa Moto Guzzi, letnik 1932.

Ali nam lahko zaupate, kakšna je pot, da ima nekdo v svoji zbirki 'uradno' starodobno vozilo?

Najprej bi rad povedal, da imajo nekateri ljudje v svoji zbiri tudi vozila, ki ne pridobijo statusa starodobnika. Takšno vozilo imajo v svoji garaži in ga ne registrirajo.

Prvi kriterij, da avto pridobi status starodobnika, je starost, ki mora biti najmanj 30 let. Drugi kriterij pa je, da se to vozilo vzdržuje v njegovi tehnični in oblikovni sestavi. Se pravi, da je takšno, kot je prišlo iz tovarne. 'Kandidata' za starodobnika pregleda in oceni eden od tehničnih komisarjev iz Zveze slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil (SVS), kar je pogoj za pridobitev tega statusa. Na podlagi pregleda se izda poročilo in zapisnik ter izkaznico o starodobniku. S to dokumentacijo se nato pridobi homologacijo ter uredi vpis v register motornih vozil. Vse to omogoča ugodnosti pri zavarovanju vozila in plačilu cestne takse. Starodobniki imajo določene ugodnosti, saj se pretežno uporabljajo v majhnem številu in za občasne vožnje.

Predvidevamo, da je pravi ljubitelj starodobnikov že od prej tehnično podkovan ali pa se tega z delom na svojem vozilu priuči?

Veliko ljubiteljev dokaj dobro pozna svoje vozilo, kar jim tudi omogoča, da ga lahko sami redno vzdržujejo. Da bi se pa lotili večjega posega, kot je recimo obnova vozila, pa jih ni prav veliko. V tem primeru se je potrebno obrniti na posameznike, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Naj povem, da se mlajši mehaniki in kleparji neradi lotevajo obnove starejših vozil, saj nimajo ne znanj in ne tehnologije, ki so jo uporabljali včasih.

So pa nekateri člani pridobili veliko izkušenj pri svojem vozilu, zato radi pomagajo kakšnemu znancu. Zato je članstvo v društvu dodana vrednost. Med seboj si izmenjamo izkušnje in pomagamo drug drugemu. Imamo tudi seznam, kje se kaj da postoriti. Tudi na nivoju zveze se dobi veliko informacij in izkušenj. Na njihovi spletni strani je recimo objavljeno kar nekaj člankov, kako je bilo obnovljeno kakšno vozilo določene znamke in podobno.

Kaj s finančnega vidika pomeni kupiti star avtomobil?

Pomembno je, kaj je komu blizu in kaj mu je všeč. Tu ima lahko pomembno vlogo naša mladost in spomini na določeno znamko vozila ali pa želja, ki jo dobimo ob listanju revij ali knjig. Zelo pomemben je cenovni kriterij. Če govorimo o vozilih, ki cenovno niso tako draga, bomo zanj odšteli med 10.000 in 15.000 evrov. Za maloserijska vozila pa je seveda treba seči globlje v žep. Tu govorimo od 50.000 evrov naprej.

Kako pa je z vzdrževanjem teh vozil?

Za vzdrževanje vozil je zelo pomembno, kdaj je bilo vozilo izdelano. Če je bilo vozilo izdelano pred II. svetovno vojno, je zanj veliko težje dobili rezervne dele. Veliko lažje jih je dobiti za vozilo mlajšega letnika. Zelo pomembno je redno vzdrževanje, kar pomeni, pravočasna menjava olja in oljnega filtra, nastavitve in podobno. Če pa je potrebno na vozilu narediti kakšen večji poseg, zamenjati kakšen del ali narediti večje popravilo, pa lahko znese do nekaj tisoč evrov. Za nekoga, ki bi se rad začel ukvarjati s tem hobijem, je priporočljivo, da si izbere vozilo, ki je dovolj razširjeno, da se zanj dobi rezervne dele in se ga lahko brez večjih težav obnovi in popravi.

Zagotovo pa je ponos toliko večji takrat, ko se z njim popelje na prvo vožnjo?

Ponavadi je največje zadovoljstvo takrat, ko človek po iskanju najde tisto, kar je želel in to pripelje domov. To je prva zmaga. Ko pa vozilo spravi na cesto in naredi vožnjo, pa je druga zmaga. Tretja pa je, ko se z vozilom odpravi na kakšno srečanja, tisoč in več kilometrov daleč in nato pride nazaj domov brez okvare vozila ter poln doživetij.

Minulo soboto je v Kopru potekalo tradicionalno srečanje starodobnikov (SKOK), ki ga vaše društvo organizira že vrsto let in pomeni tudi odprtje nove sezone. Kako bi na kratko opisali letošnje srečanje starodobnikov v Kopru?

Prva stvar, ki sem jo naredil na dan srečanja, je bila ta, da sem zjutraj doma pogledal čez okno in se prepričal, da ne dežuje. Vremenoslovci so za ta dan namreč napovedovali dež. Organizatorji srečanja smo se pred osmo uro dobili na Titovem trgu, kjer smo pripravili naše zastave ter določili, kje bo kdo sprejemal vozila in jih usmerjal. Že pred deveto uro so na trg pripeljala prva vozila, skupaj pa je bilo po moji oceni na tem srečanju okrog 85 vozil in 20 motorjev. Vsak voznik je dobil kavo in rogljiček, za kar je poskrbelo naše društvo.

Lahko rečem, da je bil lep dogodek in da nam je vreme služilo. Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper se je zelo potrudil, saj je zelo reklamiral ta dogodek, kar je pripomoglo k velikemu odzivu obiskovalcev. Prav tako je zavod poskrbel za vzporedno dogajanje s stojnicami s hrano ter pokušino dobrot, kar je na trg pripeljalo tudi določen drug krog ljudi. Smo izredno zadovoljni z izvedbo in računamo na sodelovanje tudi v prihodnjem letu.

Člani društva ste znani tudi po svoji dobrodelnosti.

Že nekaj let sodelujemo z društvom Palčica Pomagalčica, za katerega pomagamo zbirati sredstva, ki jih namenjajo za pomoč bolnim otrokom. Žal se letos to društvo našega srečanja v Kopru ni moglo udeležiti. Drugače pa se člani našega društva udeležujemo krvodajalskih akcij, v preteklosti smo obiskali nekatera dobrodelna društva in jim priskočili na pomoč. Lani pa smo na pomoč priskočili žrtvam katastrofalnih poplav.

Letos aprila bo potekalo že 16. srečanje motornih koles Tomos in Tomos – Puch. Tudi to srečanje je vaš tradicionalni dogodek.

Res je, letošnje srečanje bo potekalo 20. aprila. Zbrali se bomo na parkirišču Srednje tehnične šole v Kopru, ki nam tudi pomaga pri izvedbi naših dogodkov z njihovo lokacijo. Lahko rečem, da imamo že sedaj prijavljenih preko 200 motoristov, zato bomo morali počasi prijave omejiti. Lani, ko je potekalo mednarodno srečanje, jih je bilo kar 340, kar je prevelika številka, da lahko obvladljivo in varno izpelješ takšen dogodek. Naj povem, da je naše društvo član mednarodne zveze FIVA in lanski dogodek je spremljal delegat iz Španije.

V skupinah po približno 15 motoristov se bomo podali na 70 km dolgo pot, ki nas bo vodila okoli Kopra, s postankom na Titovem trgu, kjer bo takrat potekal Dan sladoleda. Nato bomo nadaljevali pot v Izolo, Strunjan, Portorož do Formavive, kjer bo krajši postanek. Pot bomo nadaljevali do vasi Padna, kjer bo spretnostna vožnja. Z vožnjo bomo nadaljevali proti Pučam, Šmarjam in Marezigam. Po  postanku se bomo popeljali do Svetega Antona, Pobegov, Prad do cilja na Srednji tehnični šoli, kjer bo podelitev priznanj za najboljše in zaključek srečanja.

Skupine motoristov, vsaka se bo na pot podala po desetminutnem zamiku, bodo vodili naši člani, ki bodo poskrbeli, da se nihče izmed udeležencev ne izgubi. Kar se pa tiče tekmovalnega dela, pa gre za spretnostno izkušnjo, ki jo udeleženci izvedejo na poligonu.

Je pri nas na Obali še veliko lastnikov motornih koles znamke Tomos in Tomos – Puch?

Zelo veliko jih je. Nekateri jih imajo celo deset ali več. Jaz sam imam tri. Na Obali imamo najmanj tri društva, ki združujejo ljubitelje tovrstnih motornih koles (Tomos Obala, Tomos Škofije in Barrile). Tudi na Hrvaškem in drugih bivših republikah nekdanje Jugoslavije je veliko ljubiteljev motornih koles znamke Tomos.

Vaš tradicionalni dogodek je tudi Adria Classic Rally. Lahko poveste nekaj o tem.

Gre za mednarodni dogodek, ki bo letos na sporedu že šestindvajsetič, in sicer 18. maja s startom na Titovem trgu. Tega dogodka se udeležijo pretežno vozniki avtomobilov iz Slovenije, Italije, s Hrvaške ter kakšen tudi iz Nemčije. Vožnja poteka po zaledju v smeri Portoroža in Pirana, preko Svetega Petra se bomo popeljali v Marezige, kjer bo tam ravno takrat potekal Praznik refoška. Tam bomo malo razkazali svoja vozila, nato pa se bomo podali proti Izoli, kjer bomo v Hotelu Delfin zaključili dogodek s podelitvijo pokalov. Dogodek se šteje za prvenstvo slovenske zveze. Vozila pa ne tekmujejo hitrostno, temveč točnostno v posameznih kategorijah. Recimo vozila do leta 1945, vozila do leta 1960 in tako naprej. To pa zaradi tega, da imajo vsi bolj ali manj enake pogoje. Naj povem, da bo letos po različnih slovenskih krajih organiziranih sedem takšnih prireditev, ki bodo štela za prvenstvo SVS.

Junija lani ste v Kopru organizirali tretje srečanje vozil Zastava-Fiat. Boste letos organizirali tudi tovrstno srečanje?

Vozila teh znamk je vedno pogosteje videti na srečanjih starodobnikov. Letos bomo dogodek organizirali 15. junija. Računam, da se ga bo udeležilo preko 60 vozil. S temi vozili bomo prav tako prisotni na Titovem trgu, in sicer med 8. in 10. uro, pred odhodom na vožnjo.

Imajo ljudje v svojem voznem parku še veliko avtomobilov znamke Zastava?

Da bi jih uporabljali za redno vožnjo, tega je zelo malo, nekaj več se jih najde v garažah. Se pa ljubitelji teh znamk organizirano združujejo. V Ljubljani recimo obstaja Zastava klub Slovenije. V našem društvu imamo okrog 20 vozil te znamke in seveda še številne Fiate.

Sodelujete tudi z drugimi sorodnimi društvi ali na srečanjih starodobnikov v drugih predelih Slovenije in v tujini?

Člani našega društva so do sedaj na tekmovalni ravni osvojili že okrog dvanajst prvenstev. To se pa lahko doseže samo, če se udeležujejo vseh teh prireditev, ki štejejo v tekmovalni del. Poleg tega pa se udeležujemo tudi srečanj, ki nimajo tekmovalne narave. Nekateri se udeležujejo tudi srečanj v tujini. Sam sem bil lani na Hrvaškem, v Bosni in Črni gori.