Teršek in Pavlin sta na ustavnem sodišču izpodbijala dva odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni covid-19 na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah, dva odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom ter odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb z novim koronavirusom.

Zatrjujeta, da so omenjeni odloki v neskladju z 2., 66. in 74. členom ustave in pozitivno dolžnostjo države do zaščite pravic do življenja, zdravja ter zdravega bivanjskega okolja. Pavlinu pa prepovedujejo opravljanje storitvenih dejavnosti, ki sodijo v domeno odvetniškega dela.

Ustavno sodišče je Terškovo pobudo zavrglo kot pomanjkljivo, kjer je iz vloge in njene dopolnitve razvidno, da je ni lastnoročno podpisal. Pobuda pa mora med drugim vsebovati tudi "podpis vložnika".

Andraž Teršek

Zavrglo je tudi Pavlinovo pobudo za ustavno presojo dveh odlokov, ki se nanašata na ukrepe na mejnih prehodih in na kontrolnih točkah na notranjih mejah. Kot pojasnjujejo ustavni sodniki, odloka ne urejata izhoda iz države, določata pa za osebe, ki pridejo iz rdeče države, obveznost karantena ali negativnega testa, razen v primeru nekaterih izjem.

Ob tem so spomnili, da je ustavno sodišče že presojalo akt, ki ureja isto vprašanje, in odločilo, da ne učinkuje neposredno. Zoper odločbo o karanteni ima posameznik po stališču ustavnega sodišča na voljo upravni spor v skladu z zakonom o upravnem sporu. V takšnih primerih pa se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa.

Glede odlokov o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom ustavno sodišče pojasnjuje, da pobudnik navaja zgolj, da mu izpodbijana odloka prepovedujeta opravljanje storitvenih dejavnosti, ki sodijo v domeno odvetniškega dela. Kot piše v odločbi, je prvi člen izpodbijanih odlokov sicer mogoče razlagati tako, da v splošnem prepoveduje tudi opravljanje odvetniškega poklica, a že odloka določata izjeme od splošne prepovedi iz prvega člena. Izvzete so dejavnosti na daljavo po zakonu o varstvu potrošnikov, pa tudi vse oblike ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom, ki so kot izjema navedene v drugih odlokih, ki jih vlada sprejme zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covida-19.

Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb z novim koronavirusom tako določa kot izjemo od začasne omejitve prehajanja med občinami tudi dostop do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona. Iz odredbe predsednika vrhovnega sodišča pa izhaja, da vsa sodišča od 16. novembra poslujejo v omejenem obsegu v skladu s 83. členom zakona o sodiščih.

Odredba podrobneje določa obseg delovanja sodišč v nujnih in nenujnih zadevah, iz nje pa izhaja, da se sodni postopki, v sicer omejenem obsegu, vodijo. Posledično imajo tudi odvetniki na podlagi zakona o odvetništvu in področnih zakonov še naprej pravico in dolžnost opravljati naloge, ki iz tega izhajajo, ugotavljajo ustavni sodniki.

Kot so zapisali, tako iz omenjenih aktov izhaja, da Pavlinova trditev ne drži, vsaj ne popolnoma, pobudnik pa niti ne navede, v katerem delu naj bi bilo njegovo delo prepovedano. Prav tako po navedbah ustavnega sodišča pobudnik ne navede, na kakšen način naj bi izpodbijani predpis neposredno posegal v njegove pravice, pravne interese oz. v njegov pravni položaj. Sodišče je tako tudi v tem delu Pavlinovo pobudo zavrglo.

Pri odloku o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb z novim koronavirusom pa po navedbah sodišča pobudnik pobudo utemeljuje "zgolj s tem, da nujnost ukrepa ni pojasnjena, da obstaja strokovni dvom o ukrepih ter da se sprašuje (ne zatrjuje pa neskladnosti) o pomenu in učinku pravne varnosti in predvidljivosti". Glede na navedeno je ustavno sodišče pobudo v tem delu "zavrnilo kot očitno neutemeljeno".

"V zvezi z očitkom, da je država opustila pozitivne dolžnosti zaščite pravic do življenja, zdravja ter zdravega bivanjskega okolja oseb, ki so zaradi bolezni, starosti ali poklica najbolj ogroženi, podredno pa vsemu prebivalstvu, v domovih za starejše občane, bolnicah, klinikah ali drugih zaprtih prostorih, ker naj ne bi namestila ustreznih sistemov za odvajanje, čiščenje ali odčiščevanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov," pa v odločbi pojasnjujejo, da "iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da ustava ne zagotavlja actio popularis".

Sklep je sodišče sprejelo soglasno.