V pričakovanju "konca sveta" smo se predali usodi, taroku in toplemu zavetju našega doma. Piše se nedelja, 8. september 2013, zunaj pa se pripravlja huda nevihta. Kljub temu smo imeli možnost uživati v disney-magično sončnem in toplem dopoldnevu, ki smo ga izkoristili za jogo, plavanje in okušanje slastnih palačink, s katerimi nas je razvajala Harej. Poleg razkošnega nedeljskega zajtrka nas je omamljal še razgled z naše verande, ki je našo lenobo (torej "zen") samo še poglobil. Sledilo je mantrično drgnjenje in spiranje v prejšnjem tednu priborjenih madežev (spoznali smo, da tovrstno pranje perila krepi telo in duha), nato pa še sprehod po otoku in krajši nogometni spopad z manjšo skupino otrok, katerih povprečna starost bi po moji oceni bila okrog 6 let (kar pa ne pomeni, da so bili kakorkoli prizanesljivi do svojih nasprotnikov). In v tem športnem duhu sedaj upamo, da bo internetna povezava zdržala prihajajočo vremensko preizkušnjo in bomo ob 22. uri (po našem lokalnem času) lahko kar najbolj glasno spodbujali naše košarkarje v obračunu s sosedi Hrvati. Predvsem pa me zanima, ali bo Markoti uspelo realizirati grožnjo in Vidmarju izbiti še en zob. Strašno! Preden se predamo tej, pri enih bolj, pri drugih manj izraženi obliki fanatizma, bom izkoristila čas, da spišem povzetek preteklih dni.

Tokrat sva si "interno" ambulanto delila s Petrom in kirurške primere preusmerjala k Harej in Tjaši. Vzorec pacientov, ki nas obiskujejo, se je že ustalil in približno vemo, kaj lahko pričakujemo od delovnika. Oziroma kako bi dan lahko izgledal, če bi bilo delo odvisno zgolj od nas. Ampak afriški razplet/zaplet dogodkov hitro prežene tovrstno naivno razmišljanje. Tako smo se pretekle dni ponovno spopadali z vprašanjem odsotnosti tukajšnjih zaposlenih, ki se je stopnjevala do te točke, da je v četrtek za nekaj ur celo ohromila delo v kliniki. Razlog za to je bil obisk skupine zdravstvenih delavcev, ki so z namenom izvajanja izobraževanja o vodenju registra podhranjenih otrok totalno okupirali edina dva zaposlena, ki sta na ta dan blagovolila priromati do otoka v službo. In kljub temu da je angleščina drugi uradni jezik na tem območju, je velika večina naših pacientov ne govori in preostane nam le nemo smehljanje in prijazni pogledi, s katerimi se trudimo v kali zatreti kakršnokoli obliko jeze ali naveličanosti s strani bolnikov. Res je, da se jim po navadi niti ne mudi domov in lahko na travniku ob vodi presedijo še ure, potem ko je klinika že zaprta, ampak če ne drugega, je nam neprijetno, da jih pustimo čakati. Zato smo svoje nenavdušenje nad izvajanjem predavanja v delovnem času poskušali nič kaj subtilno izraziti s svojim pojavljanjem na vratih od sobe sestankovanja in glasnimi vzdihi naveličanosti. Ne vem, ali je sporočilo bilo razumljeno … je pa vsekakor bilo zignorirano.

Tako smo preprosto – čakali. Navsezadnje smo tukaj gostujoči in moramo spoštovati njihova pravila, tudi če se z njimi ne strinjamo. Celoten teden je tekel v tem lenobnem ritmu, kljub temu da smo se stanju upirali in sem sama poskušala dopovedati sodelavcem, da z delom pričnemo ob 9.00 in ne 10.30. Ne vem, koliko časa bo še trajalo, preden se sprijaznim, da je to klasični boj z mlini na veter, ampak upanje umre zadnje (in z njim moja trma). Med "bisere" preteklih dni so se uvrščali predvsem otroci, ki so nama s Petrom izmenično kradli koncentracijo. Jaz sem svoje delo s težavo opravljala v prisotnosti le-nekaj-mesečnih nasmejanih cukrov, Petra pa so, po načelih njegovega fotografskega gledanja sveta skozi objektiv, po večini prevzeli osnovnošolčki z velikimi očmi in radovednimi pogledi. No, pri meni se je navdušenje stopnjevalo do te mere, da sem, prevzeta od igre z devetmesečno punčko in mojim stetoskopom, bila dobesedno nezmožna slediti pripovedi njene mame. Vem, nič kaj profesionalno z moje strani, ampak v svoj zagovor kličem prebujanje svojega materinskega čuta (vem, da bi moja mama bila zelo vesela, da odkrivam to svojo plat). Še dobro, da je bil Peter zraven! Z nekoliko bolj zapletenimi, zanimivimi in morda celo malo strašnimi primeri sta se srečali kolegici v kirurški ambulanti, ko sta npr. sprejeli in oskrbeli fantka, ki ga je oče pripeljal z razlago, da so mu odsekali dva prsta (nakar se je na srečo izkazalo, da ga je starejši bratec "le" porezal med igro z mačeto!), spet drugi pa je pripeljal sinčka, ki je dobesedno imel luknjo v glavi. Le-ta je očitno posledica zdravljenja s strani katerega od "lokalnih zdravnikov", ki je dečku z nekakšnim ostrim predmetom vrtal v rano v globino (njenih razsežnosti si nismo upali raziskovati)! V glavo!

No, za še enega od pretresov je poskrbela pacientka, kateri sem nekaj dni pred njenim obiskom sporočila pozitiven test (neželene) nosečnosti. Tokrat je razlog za njen prihod bil vpis v register za antenatalno nego in pregled. In ko smo že hoteli speljati postopek, je gospa iz svojega žepa na plano potegnila zložen bananin list. Ko ga je razprla, smo v njegovem centru uzrli krvav skupek ... nečesa ... kar je zapustilo njeno telo še tistega jutra. Po pogovoru z Edwardom (ki ima hkrati še funkcijo »babice« v naši kliniki) smo potrdili sum, da je pacientka splavila. In ne bi mogla zagotovo reči, da ni ona sama tega sprožila. A vsak ima svoje razloge in sprejema svoje odločitve. Ima pa zato Vargi veliko bolj hvaležne paciente kakor mi štirje. Vsaj če sodimo po njihovih reakcijah, ko zapuščajo ambulante, saj naše sobe velikokrat zapustijo nejevoljni, ker jim po njihovem mnenju nismo predpisali dovolj visoko število zdravil, medtem ko naši stomatologinji v zahvalo prinesejo polno vrečko jajc! Še dobro! Smo si zato do konca tedna lahko privoščili bolj obilne zajtrke, saj je plen velikodušno delila s celotno ekipo. V svoji želji, da bi svoje delo opravili neodvisno od prevajalcev in posledično hitreje, smo se naučili tudi nekaj najosnovnejših fraz, ki nam omogočajo sporazumevanje s pacienti v najbolj grobem pomenu besede. A to, da je Vargi pol ure oskrbovala pacientko, za katero je šele po opravljenem delu izvedela, da je bolnica HIV-pozitivna, nas je spomnilo, da smo premalo pozorni na ohranjanje svojega zdravja in varnosti. In to zaradi take banalnosti, kot je pomanjkanje prevajalcev za delo v ambulanti. Vargi je bila vidno pretresena in jezna. In to upravičeno. Bomo pa posledično v bodoče vsi bolj previdni.

In po vseh teh zgodbah smo komaj čakali vikend in lepote, ki jih tej dnevi prinašajo s seboj. Takoj po zaprtju klinike v petek, smo zapustili naš (Long) island in se po prašni cesti zapeljali skozi manjši kamnolom (čisto naš "valley of ashes") vse do mesta. Za vse, ki ste kakorkoli prišli v stik s Fitzgeraldovim Gatsbyjem, ponujam tole vzporednico. Vsi tisti, ki boste to šele storili, pa se lahko ob zgodbi o naivni ljubezni in neusahljivem upanju, spomnite na nas. No, naj se vrnem k našem vikendu ... Začel se je zelo obetavno; po tem ko smo se udobno namestili v »nestu« v Edirisi in smo s Tjašo in Vargi obiskale Edirisin work-shop in izdale daljše naročilo za šivanje teh in onih prepotrebnih stvari. Čisto navdušene nad lastnimi izbori in omamljene zaradi ogromne ponudbe smo se na poti nazaj v hostel ustavile še pri mojemu dobremu znancu Juliasu. Lahko bi mu pripisala funkcijo mojega dilerja. Vsaj izgledalo je tako, ko sva se že od daleč "uočila" in si pomežiknila in je dobro vedel po kaj sem prišla. Po egg-rolex. Po dva egg-rolexa, tokrat! In kaj se polnemu želodcu prileže bolj kot dobra igra taroka (in kakšen muffin ... pa še vanilin jogurt za povrh)? Več iger taroka! Zapovrstjo! Več ur! In ob takih priložnostih sem zelo hvaležna kolegom, da so me z največjo potrpežljivostjo in nesebičnostjo priučili te izredno zanimive igre, z vsemi zakompliciranimi pravili in moralnimi normami, ki jih premore! Ko se je končno znočilo, je prišel čas za naš prvi nočni izhod v klub Match&Mix, ki smo ga obiskali v okrnjeni postavi, saj sta se Tjaša in Harej odločili, da preferirata udobje postelje, medtem ko smo preostali trije bili pač preveč radovedni, da bi to zamudili. Vsekakor se mi je ta večer zdelo zanimivo, da se že ob srečanju s kakšnim drugim belcem počutiš, kot da si srečal prijatelja in se ga iz neznanega razloga zelo razveseliš (ne da bi hotel delati kakršnihkoli razlik med obiskovalci kluba). Nekoliko nenavadna so bila srečanja z nekaterimi preostalimi pripadniki moškega spola, ki jih niti zavrnitev za ples in razlaga, da si Petrova žena, ne ustavi, ampak kvečjemu spodbudi, da pristopijo do njega in ga hladno in resno vprašajo, da jim katero od naju da. Podari?! No, Peter se začuda ni odločil za sklep kupčije, kljub temu da ve, da bi za vsako od naju lahko dobil vsaj dve kravi in še kakšno kozo za povrh! Mogoče v naslednjem življenju ...  Ali že čez kak mesec, ko bo pomanjkanje mesa že prehudo? Je pa zato bolj razigrani noči sledilo mirno in dolgo jutro, ki smo ga preždeli v nestu vse do kosila. In ko smo končno zbrali dovolj moči za izvrševanje obveznosti (ki so dejansko bile povod za obisk mesta), smo sestavili bojni plan in se odpravili v lekarne, super market in celo po nova jogija.

Potem ko smo skoraj izropali trgovino (za nami so zaposleni dobesedno polnili police), mi je bila dodeljena vloga čuvanja nabito polnih škatel, medtem ko so se preostali člani podali po naslednjih opravkih. In po eni uri stanja, opazovanja mimoidočih in kontempliranja o preteklih dneh, so mi iz trgovine prinesli stol (eno uro prepozno, če vprašaš mene), tako da sem še udobneje nadzirala strateško pozicijo, od koder se odlično vidi Juliasova stojnica z egg-rolexi. V tem času sem prvič v Afriki bila priča ločevanju odpadkov! Neki starejši gospod je sortiral smeti iz smetnjaka pred trgovino. Res da je potekalo v izredno počasnem tempu, ampak je pa vsekakor hvale vredno dejanje. Zdi se mi, da je prizorišče zapustil zadovoljen, saj mu je delavec iz trgovine prinesel cel paket špagetov, ki jih morda sploh še nikoli ni poskusil, ampak sem sigurna, da mu bodo všeč. Le kdo ne mara pašte? Čakajoč Juliasa, sem po dobri uri dočakala svojo ekipo v taksiju z Obamo. In bolj kot smo natovarjali avto z izplenom tega vikenda, bolj je Obama postajal resen in zaskrbljen in bolj smo se mi smejali. Njegov presenečeni izraz na obrazu ob pogledu na jogija je bil neprecenljiv! Na srečo pa smo vsi spravili na maksimum svoje tetris sposobnosti, zaradi katerih nam je uspelo prepeljati vse stvari do Rutinde in v poznem popoldnevu smo že bili nazaj na našem otoku.

Tako nas je pretekli teden spet založil z odličnimi zgodbami, smehom in novimi izkušnjami. V naslednjih dneh pa bomo predvsem v pričakovanju prihoda dr. Kotarjeve z njeno sestro, ki nas bosta z obiskom razveselili sredi tedna. Baje se obetajo nekakšna darilca za razvajanje naše gurmanske plati, ki tako zelo pogreša domačo eksplozijo okusov. V paket presenečenja pa nam je Tjaša, Vargina sestra, dodala še trdi disk z zavidanja vredno zbirko filmov in serij, ob katerih se bomo kratkočasili v naslednjih tednih. Zdi se mi, kot da nas čaka božič sredi septembra … Smo že neučakani!

Zdaj pa nazaj h košarki, pivu in čipsu ... Dajmo naši!!!