Katere sorte vin pridelujete v vaših vinogradih?

Sort imamo kar precej. Od teh dveh klasičnih, v Istri najbolj razširjenih, refoška in malvazije, ki predstavljata jedro našega sortimenta, še cabernet sauvignon, sivi pinot, muškat, shiraz, modri pinot. Potem pa kot zanimivost kolekcijo starih istrskih sort, ki jih poskušam obdržati pri življenju, pinjola, istrska belina, cipro, beli refošk ...

Kakšen je beli refošk?

To je sinonim za sorto, ki uspeva na širšem območju. V Italiji je poznan kot proseco, v Brdih pa kot glera. V Istri pa se je prijelo ime beli refošk, ker ima velike grozde.

Boš na tem področju še kaj eksperimentiral?

V prihodnosti bi rad dve ali tri od zgoraj naštetih sort namnožil v malo večjih količinah. Se pravi, da bi se iz tega pridelovalo tudi kakšno sortno vino. Je pa druga zadeva, ki me malo bolj zanima, in sicer refoški. Ker refošk ni samo eden, jih je več, ki se razlikujejo med sabo. Gre za družino, ki jo povezuje le ime. Refosco dal Peduncolo rosso, refosco bianco, refosco di Feadis, refosco di Rauscedo, refoscone pa istrski refošk. Imam cepiče za vseh šest vrst. Nekateri od njih se ne gojijo več, refosca bianco je v Furlaniji le še ena trta. So pa zanimivi, ker popestrijo ta svet refoška, kar je bil tudi namen prireditve v Izoli Svet refoška.

Kdaj ste začeli vino stekleničiti?

Za stekleničenje vina sem se odločil jaz. Mi nismo tradicionalno kmečka družina, starša sta bila mestna človeka, ki sta se odločila, da bosta začela kmetovati in to že kar na zečetku na veliko in na široko. Konec 90. pa je bila tudi na neki način ugodna klima za vinogradništvo, zato smo začeli širiti vinograde, postopno s tem smo dogradili klet in začeli butilirati.

Kdaj pa se je rodila blagovna znamka Steras?

Konkretno leta 2005, povezano pa je z lego, kjer je bil vinograd na klasičnih, tipičnih terasah, iskal pa sem ime za vino iz te lege. Potem je nastala ta beseda s teras, Steras. Gre za vina višje kakovosti, ker rastejo na hribu, bližje soncu. Potem jo to ime postalo ime celotne blagovne znamke, saj imamo večino vinogradov na terasah.

Katere so tiste ključne značilnosti, ki ločijo istrski vinorodni okoliš od drugih v Sloveniji?

Predvsem je to sonce, posledično pa imamo najmanj dežja. V rasni dobi imamo od 400 do 500 milimetrov padavin, v Vipavski dolini recimo pa je od aprila do oktobra ta količina dvakrat večja. To so pogoji, ki so najbolj primerni za pridelavo rdečih vin. Tudi če primerjamo s Štajersko, je tukaj višja temperatura in manj padavin. Spet čisto drugačne razmere.

Kako pa je letos, glede na deževno vreme v zimskem obdobju?

To za samo trto ni težava. Verjetnost neke hude suše letos odpade, če bodo potem normalne temperature. Večja težava je kasneje, recimo od maja dalje. Takrat v prvi fazi takšen dež pomeni tveganje za bolezen, zelo delikatna pa je zadnja, končna faza avgusta, septembra, ko grozdje dozoreva. Takrat mora biti sonce, da dosežeš kvaliteto. Če pa dežuje, začne grozdje gniti. Težava v tem obdobju je le, če delaš nov vinograd, ker ne moreš pripraviti terena.

Kako sami delate na promociji vin in kako vam pri tem pomaga Društvo vinogradnikov slovenske Istre?

Promocija vina je zelo pomembna, če se ne pojavljaš in nisi prisoten, je, kot da te ni. Sam svojo pojavnost prilagajam prodaji vina. Odvisno je od letnika. Če je vina več, smo bolj v akciji. Težava istrskih vinarjev, predvsem družinskih, je v tem, da smo sami za vse, kar pomeni, da nas je premalo. Prisoten moraš biti namreč v vinogradu, v kleti in potem še pri marketingu. Menim, da imamo tukaj še veliko potenciala. Ko bo čas dozorel, bomo naredili korak naprej.

Kako pa je sicer z izvozom vin?

Naša klet ne izvaža praktično nič. Na tujih trgih ne delamo, ker to zahteva ogromno časa. Zdaj smo začeli ciklus obnov vinogradov in ko se ta zadeva umiri, bomo videli, kako naprej. Tuji trg je zanimiv, ampak zahteva ogromno časa in denarja.

V enem od tvojih spletnih zapisov sem prebrala, da novinarji prepogosto preveč pompozno poročamo o širjenju slovenskih vinarjev po svetu. Lahko razložiš to misel?

Nikoli ni nobenih številk. Sam že več kot petnajst let spremljam to sceno in vedno so iste zgodbe. V redu bi bilo, če bi v kakšni reviji objavili konkretne številke, recimo, koliko smo to leto izvozili v konkretno državo in v katere države izvažamo. Te statistike namreč obstajajo, sam pa takega članka še nisem zasledil. To so potem pokazatelji, kako je neka država uspešna pri izvozu. Sam konkretnih številk ne poznam, vem pa, da izvozimo relativno malo, ampak da se ta delež povečuje. Notranji trg je precej zasičen, vinarjev in vina je dosti.

Kdo v Istri največ izvaža?

Tisti, ki sem s tem sistematično ukvarja, je Santomas. Uspel je v Ameriki, Nemčiji, prodoren je tudi na drugih trgih. Je pa zato v Sloveniji manj prisoten.

Kateri vinski festivali se letos še obetajo v Slovenski Istri?

Festival malvazije se že pripravlja, in sicer bo 16. in 17. marca, to bo že 14. izvedba. Tam sodelujem pri strokovnem delu, vodim ocenjevanje in še kakšno delavnico. Letos bo prvič kotizacija za vinarje. Zasedba bo nekoliko premešana v primerjavi s preteklimi leti, pride pa kar nekaj hrvaških vinarjev, pa s Krasa, Brd in Vipavske doline. Potem pa se organizira še Istrski festival kulinarike, da se kulinarika poveže z vini.

Že nekaj časa so v modi tudi oranžna vina. Lahko pojasniš postopek pridobivanja teh vin, katere so njihove posebnosti?

To je zanimivost na sceni, ki je nastala v zadnjih nekaj letih. Oranžna vina so vina, ki bi rada bila rdeča, torej so pridelana po postopku rdečih vin, z maceracijo. Za oranžno vino je bistvena barva, ki mora biti od zlato rumena do oranžna. Bistveno je tudi, da ta vina nekaj časa zorijo v kleti, saj ne gre za enostavna, preprosta vina. Na neki način so zelo kompleksna vina. Sicer pa dvigujejo kar nekaj prahu, ker imajo svoje vnete zagovornike in goreče nasprotnike.

Kako pa je s sonaravno, ekološko pridelavo?

Ta za oranžna vina ni nujna, zakonsko ni določeno, kakšno mora biti oranžno vino. Pri sonaravni pridelavi pa je to, da ti ne smeš uporabljati sintetičnih škropiv. To se sicer da, je pa res, da je tveganje večje. Tudi uporaba žvepla je minimalna. Pridelava vina brez žvepla je mogoča, ampak potem vino potrebuje čas, takšno vino je treba razumeti.

Kako pa je na splošno urejeno to področje?

Urejeno je tako, da obstaja certifikacijski organ. Ko se odločiš, da boš prideloval ekološko, se prijaviš in prejmeš pogodbo, potem pa te oni nadzorujejo. Je kar nekaj omejitev, imaš pa najprej triletno prehodno obdobje. Pri vinogradih je kar tvegano in to zaradi peronospore spomladi. Ekološka pridelava je vsekakor prihodnost, čeprav pri vinih za enkrat še ni take osveščenosti kot pri drugih pridelkih.

Kateri so drugi novi trendi na področju vin?

Stare sorte so v trendu danes, njihovo raziskovanje. Trend je tudi ekološko vinogradništvo, vinarstvo. Če govorimo o stilu vina, pa sveža bela vina. Menim, da bo kmalu spet postal trend refošk, ki je zdaj malo stagniral, z dogodkom Svet refoška pa je dobil malo zagona. Oranžna vina pa postajajo tudi globalni trend. Kar je zanimivo, je, da je prav naše območje, Istra, Brda (tudi italijanski del), Kras, center tega. Tu se je začela razvijati ideja oranžnih vin.

S kje na svetu pa sicer po tvojem mnenju prihajajo najboljša vina?

Iz Istre! (Smeh)