Postali ste prva slovenska sodnica, ki se je uvrstila v ožji izbor sodnikov, ki ostajajo v igri za sojenje na olimpijskih igrah v Tokiu. Kako ste sprejeli novico, da ste v ožjem izboru? Kaj bi vam pomenilo, če bi bili izbrani?

Res je, prišla sem v ožji izbor sodnikov za Tokio 2020. Že pred uradnim obvestilom o izboru so mi vsi prijatelji in taekwondo kolegi govorili, da se nimam česa bati, saj sem zagotovo izbrana. Vendar sem se skozi izkušnje naučila, da prevelika samozavest nikoli ni zares dobrodošla in tako sem tudi tukaj pustila malo prostora za skeptičnost. Konkurenca na izboru je bila namreč precej močna. Občutka, ko sem prejela obvestilo, ne morem opisati z besedami. Težko je namreč opisati ta občutek, ko se ti uresničijo dolgoletne sanje. Hkrati pa je bil to pristanek na realna tla, da se zdaj začne trdo delo. Izbor še namreč ni končan. Da bi prišla v končni izbor, bi pomenilo dosego najvišje zastavljenega življenjskega cilja in poplačanje vsega truda. Hkrati pa bi ogromno pomenilo tudi splošno za slovenski taekwondo, saj bi tako bila prva sodnica, ki bi ji to uspelo.

Kdaj bo znana dokončna odločitev in koliko sodnikov bo izbranih? Kakšne možnosti menite, da imate? Kaj pričakujete?

Končna odločitev bo znana šele drugo leto. Trenutno še nismo dobili točnih nadaljnjih navodil glede naših obveznosti. V aprilu sta namreč še dva izbora, v Aziji in celotni Ameriki. Šele nato nam bodo poslali navodila kako in kaj dalje. Glede možnosti za končni izbor ne bi želela govoriti še preden sploh začnemo z dodatnim ocenjevanjem. Vem pa, da bodo štele malenkosti.

Zakaj ste se odločili za taekwondo, koliko časa in kje ste ga trenirali?

Taekwondo je bila zelo nenačrtovana odločitev. V osnovni šoli sem se ukvarjala z drugimi športi, s košarko in odbojko. Po vsakem treningu košarke sem srečevala te, ki so v telovadnico prihajali za nami in bili oblečeni v dobok (kimono). Mislila sem, da je to karate, saj sem takrat poznala samo ta borilni šport. Moja sestra je bila tista, ki se je ukvarjala s karatejem in tudi jaz sem želela to poskusiti. Enkrat sem na televiziji videla oddajo, v kateri so bili ljudje, ki sem jih srečevala v naši telovadnici. In po malo pozornejšem poslušanju sem ugotovila, da ni karate, ampak taekwondo. Tako sem se odločila poskusiti. Trenirati nisem nehala nikoli, mogoče so bile v zadnjih letih samo malo večje pavze med treningi. Najdlje časa sem trenirala v mariborskih klubih, vse dokler se nisem preselila na Obalo.

Kaj vas je prineslo na naš konec Slovenije, kje ste živeli in koliko časa ste bili na Obali? Kateri kotiček slovenske obale vam je najljubši?

Poleti 2011 sem prišla na Obalo s starejšo sestro in imela namen tam preživeti samo tisto poletje. Vendar mi je bilo tako zelo všeč, da sem kar ostala in tako živela na Obali pravljičnih 7 let. Pravijo, da se v življenju obrne cikel vsakih 7 let in tako se je tudi zame. Najljubši del obale mi je od nekdaj bil in bo tudi za vedno ostal Piran.

Kaj vam je najbolj všeč pri taekwondoju? Kako se razlikuje od drugih borilnih športov?

Pri taekwondoju mi je všeč vse. Res bi težko izpostavila samo nekaj lastnosti. Po mojem mnenju borilne športe nekako ločimo na tradicionalne in amaterske. Tradicionalni borilni športi so taekwondo, karate, aikido, judo in podobni. Amaterski pa so tisti, ki so mešanica vseh borilnih spretnosti kot na primer MMA, UFC, K1 itd.

Če primerjam tradicionalne borilne športe, so nekako po filozofiji vsi zelo podobni. Kar jih razlikuje, so borilne tehnike. Taekwondo je tukaj zanimivejši, saj je poleg juda edini olimpijski borilni šport. Resda bo v Tokiju predstavljen tudi karate, ampak ne bo postal olimpijski šport. Taekwondo je tudi zelo kontaktni šport, kar pomeni, da se udarja s polno močjo in je dovoljen knock out.

Kako vas je zaneslo v sodniške vode? Koliko časa ste že sodnica?

Postati sodnica ni bila samo moja odločitev. S takratnim trenerjem sva ugotovila, da kot tekmovalka nimam dovolj ambicij in da bi morda poskusila kot sodnica. Sprva resda nisem bila navdušena nad tem, vendar sem kmalu vzljubila sojenje in začela uživati v tem. Sodnica sem že vsega skupaj 13 let, od tega bo skoraj 7 let, kar sem mednarodna sodnica.

Kakšne lastnosti mora imeti dober taekwondo sodnik?

Dober sodnik v taekwondoju mora imeti nekaj ključnih lastnosti. Znanje je najpomembnejše, objektivnost, iskrenost, komunikacijske sposobnosti (jeziki), odločnost, samozavest, vendar ne preveč samozavesti. To so nekako ključne lastnosti, ki bi opisale dobrega sodnika.

Kako vas je ukvarjanje s taekwondojem osebnostno izoblikovalo?

To mi postaja najljubše vprašanje (nasmeh).

Taekwondo mi je pokazal, da je možno doseči vse, kar si dovolj močno želiš in si za to pripravljen vložiti trud. Saj je star slovenski pregovor, ki pravi, 'Brez muje se še čevelj ne obuje'. Tako kot moraš v taekwondoju trenirati, da položiš višji pas, tako moraš tudi v življenju delati, da lahko napreduješ na naslednji nivo. Teh nivojev v življenju nikoli ne zmanjka. Vedno si lahko boljši.

Pot vas je vodila v Kanado, kjer zdaj živite. Koliko časa ste že v Kanadi? Zakaj ste se odločili za selitev v tujino? Kakšno je tamkajšnje življenje in katere so glavne razlike v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Kot omenjeno, po 7 letih je sledila odločitev za novo spremembo. Dolgo časa sem si nekako želela oditi v Kanado, pa mi to nikakor ni uspelo. Lani pa se je končno vse nekako poklopilo in odločila sem se poskusiti srečo na drugi celini. Nisem imela jasno začrtanega cilja, ko sem odhajala. Vedela sem, da se bom nekako znašla. Trenutno sem v Kanadi 7 mesecev, delovno dovoljenje pa so mi odobrili za eno leto. Če se odločim ostati tukaj, bom morala zaprositi za stalno prebivališče, če bom seveda izpolnjevala pogoje za to.

Življenje tukaj v primerjavi s Slovenijo je predvsem bolj varno, gledano z ekonomsko-socialnega vidika. Sistem zaposlovanja in napredovanja v poslu je tukaj precej drugačen kot v Sloveniji, predvsem daje osebi možnost za osebno rast. Tukaj je menjavanje služb nekaj čisto normalnega. Na primer, če oseba vidi, da v trenutnem poslu ne more napredovati, bo preprosto poiskala in tudi našla službo z boljšimi možnostmi. Vsakdanje življenje pa se ne razlikuje kaj dosti. Tudi tukaj preprosto hodijo vsak dan v službo in se ukvarjajo z različnimi hobiji v popoldanskem času. Niti hude zime jih ne ustavijo pri vsakdanjih opravilih, šole vedno delujejo normalno, tudi pri – 35 stopinjah Celzija (smeh).