Mali borec Kris iz Kopra

Slovenija je v minulem tednu dihala za Krisa. Za malega borca iz Kopra so finančna sredstva zbirali posamezniki, društva, podjetja, nevladne in dobrodelne organizacije, športni klubi, kulturne institucije in glasbeniki. Za 19-mesečnika je svoje predmete daroval Valentino Rossi, njegovo zgodbo je čez lužo ponesel Luka Dončić … Še najmanj aktivni so bili tisti, od katerih bi državljani pričakovali največ – politiki. Na družbenih omrežjih so ljudje med drugim izlivali svoj gnev nad predsednikom Borutom Pahorjem, od katerega so zahtevali ukrepanje, ne le poziranje na minulem evropskem prvenstvu v odbojki.

Porodilo se je vprašanje, zakaj Krisovega zdravljenja ne krije zdravstvena blagajna. Zavod za zdravstveno zavarovanje je razlagal, a ljudje so si bolj kot njihova pojasnila zapomnili dejstvo, da je enako zdravljenje dečka v Nemčiji prevzela država. Zakaj je v Nemčiji to mogoče, pri nas pa ne? Pravega odgovora najbrž ne bomo nikoli dobili, ali vsaj ne razumeli. Na srečo bo Kris zdravljenja vendarle deležen – a ne zahvaljujoč državi. Te zasluge si ne morejo pripisati politiki, lahko pa si jo vsak izmed nas, ki je pomagal – bodisi s širjenjem novice bodisi s prispevanjem po svojih zmožnostih.

Šestletni Gal potrebuje operacijo rok.

V teh dneh je po medijih zaokrožila tudi novica o Galu iz Dupleka, ki se je rodil z redko deformacijo obeh rokic. Šestletnik potrebuje operacijo v ZDA, ki stane 120.000 evrov in je naša zdravstvena zavarovalnica ne krije. Kako je možno, da je Galova družina od marca, torej v sedmih mesecih, zbrala zgolj 40.000 evrov, v Krisov sklad pa je v manj kot tednu dni priromalo vrtoglavih 3,4 milijona evrov?

Zasluga za tako uspešno dobrodelno akcijo gre zagotovo humanitarnemu društvu Palčica pomagalčica in dobrodelni škratki, ki je vodilo zbiranje prispevkov. Vodja Larisa Štoka je s svojo srčnostjo prepričala tudi tiste najbolj skeptične. Zanjo so jamčili številni, ki jo poznajo, v prvi vrsti njeni bivši učenci, katerim je ostala v več kot dobrem spominu, svojo poštenost pa je dokazala tudi s številnimi dobrimi deli v zadnjem letu. Zasluga pa gre tudi Krisovi mami Ani Jerak, ki se je v teh dneh razdajala na vse strani. Vedno pripravljena odgovarjati na vprašanja novinarjev in nešteta gostovanja na različnih medijih, čeprav je z glavo najverjetneje bila povsem nekje drugje – pri svojem malem borcu.

Kris z mamo Ano Jerak

Kot mati enoletnika si ne morem niti predstavljati, kaj pomeni imeti bolnega otroka, kaj pomeni živeti v strahu, da ga jutri morda ne bo več ob tebi. Krisova zgodba me je zagotovo opomnila na neizmerno srečo, ki jo imam – moj otrok je zdrav. Priznam, da me je zdaj sram, ko me razjezijo malenkosti, za katere bi v resnici morala biti hvaležna: ko moram sina petkrat na dan preobleči, ker se zavleče v moker peskovnik, ko mi ne "dovoli" v miru popiti kave, ker mali hudiček ne miruje niti pet minut, ko se na ves glas joče, ker mu ne dovolim prsta potisniti v vtičnico. Kris ne joče, ker za to nima moči. Kris se ne umaže v peskovniku, ker je trenutno njegovo edino igrišče postelja. A z našo pomočjo in upoštevajoč dosedanje dobre rezultate primerov tovrstnega zdravljenja bo tudi on z navihanostjo svoji mamici kmalu kodral živce.

Na družbenih omrežjih se je pričelo pojavljati vedno več vprašanj in dvomov, kaj se bo zgodilo z viškom zbranega denarja. Društvo Palčica pomagalčica je zagotovilo, da bo ves zbran denar šel v prave roke: najprej Krisu, nato še drugim bolnim otrokom. Eni zagovarjajo stališče, da je to Krisov denar, da bi ga v celoti morala dobiti njegova družina, ki bo nenazadnje poleg enega odmerka zdravila morala plačati tudi pot in bivanje v ZDA, drugi so mnenja, da se je denar zbiral zgolj za zdravilo in da bi morali ves preostanek dati v druge namene.

Slovenci, v minulem tednu smo se izkazali. Pokazali smo svoje veliko srce, ne pokažimo zdaj še naše temne strani. Dovolimo, da akcija, ki smo jo tako uspešno izpeljali, ostane vsem v lepem spominu, ne zasujmo je z negativizmom, skepticizmom in škodoželjnostjo. Zaupajmo organizatorjem akcije, da bodo sredstva pravilno in pravično razdeljena, tako kot smo jim zaupali, ko smo za Krisa nekateri dali še zadnje evre, ki so nam ostali od plače.