Zadnji mesec v letu je zares poseben mesec, a ne samo zaradi prazničnega vzdušja. Pred več desetletji so bili prebivalci Kopra priča prav posebnim, zgodovinskim dogodkom. Najprej je 7. decembra leta 1958 v pristanišče vplula prva ladja, devet let kasneje, 2. decembra 1967, je v Luko Koper pripeljal tudi prvi vlak. Ti dogodki so bili ključni predvsem za nadaljnji gospodarski razvoj Slovenije.  

Gradili pristanišče, čeprav je oblast nasprotovala

A pot ustanovitve, gradnje in zagona pristanišča je bila nadvse zahtevna. Ker takratna jugoslovanska oblast ni dovolila gradnje luke, je Okrajni ljudski odbor Koper ustanovil Upravo za melioracijo koprskega zaliva. Ta se je nato preimenovala v Vodno skupnost Koper, ki jo je hitro po ustanovitvi prevzel Danilo Petrinja, ključni človek in mož, ki je pognal kolesje zagona pristanišča.

Kljub močnemu nasprotovanju republiških in zveznih organov so se odločili za ta projekt. Večji del finančnih sredstev vodne skupnosti so plačevali prebivalci slovenske Istre, del denarja so zbrali iz fonda, namenjenega delavcem. Delavci, zanesenjaki in vsi tisti, ki jim je Koper nekaj pomenil, so nato v kratkem času po načelu udarništva tudi zgradili koprsko pristanišče.

Čezoceanka Gorica iz Benetk

Zavrtimo čas nazaj in se vrnimo v 1. december leta 1958, ko je tovorni parnik Gorica, sicer last slovenskega ladjarja Splošna plovba Piran, v pristanišču Porto Marghera v Benetkah odložil svoj tovor. V naslednjih dneh je čezoceanko čakala pot proti domu, a še prej se je ustavila v piranski ladjedelnici, kjer so jo nato pripravili za slavje ob prvem vplutju v Luko Koper.

Več tisočglava množica je ladjo v koprskem pristanišču pričakala 7. decembra leta 1958 – takrat je Vodna skupnost iz Kopra predala v uporabo prvi del operativne obale, ki jo je sicer začela graditi dve leti prej. Ladja je po koncu slovesnosti odplula nazaj v Piran, kjer so jo več mesecev pripravljali za zadnjo pot na daljno Japonsko. Gorico so zgradili v škotskem Glasgowu davnega leta 1926, a jo je zatem kupila Splošna plovba Piran. Plovilo je poganjal 4-batni parni stroj, dosegalo je hitrost devetih vozlov.

Gradnja prvega in edinega tira

Priprave za projektiranje in gradnjo prvega tira so začeli vzporedno z načrtovanjem koprskega pristanišča, in sicer sredi 50. let prejšnjega stoletja. Ker takratne oblasti projekta niso podpirale, je nad investicijo bdela kar Luka Koper. Nasprotoval mu je celo prvi mož jugoslovanske države Josip Broz Tito, ki je med njegovo gradnjo decembra 1966 ukazal, da se sme graditi le proga Beograd–Bar.

A gradnje proge so se v Kopru lotili navkljub vsesplošnemu nasprotovanju. Delavci, ki so progo začeli graditi leta 1964, so namreč delali tudi po 12 ur dnevno, brez sodobne mehanizacije. Ker je bila organizacija dela odlična, je izvajalec del, Skupnost železniških podjetij, za izgradnjo potreboval dobra tri leta. Z 31,4 kilometra dolgo železniško progo se je koprsko pristanišče lahko vključilo v evropski železniški sistem in tako naredilo nov velik korak v smeri razvoja.

Prvi tir je še danes polno operativen, a zaradi hitrega razvoja slovenske in globalne logistike kmalu ne bo več zmogel zadostiti potrebam in zahtevam, ki jih diktira trg. Zato je ključnega pomena takojšnja izgradnja drugega tira železniške proge Divača–Koper in čim prejšnja dograditev dodatnega železniškega tira. 27,1 kilometra dolga tirna povezava bo prinesla zagotovitev sodobne, zmogljive železniške navezave tovornega pristanišča Koper na železniško omrežje v Sloveniji in posledično tudi na širše evropsko železniško omrežje. Dela na drugem tiru naj bi zaključili predvidoma konec leta 2026.

Prihod prvega vlaka pospremil tudi Tito

Prvi vlak, ki je 2. decembra 1967 slovesno odprl novo progo, je s Češkoslovaške pripeljal 60 vagonov sladkorja. Takrat je v Koper z modrim vlakom prispel tudi takratni jugoslovanski vodja Tito in izrekel znamenito misel: "Ni Hamburg, ampak bo!". Tito se je kljub prvotnemu nasprotovanju v Kopru zadržal kar štiri ure in pol ter pohvalil gradnjo.

Danes po železniških tirih v in iz Luke Koper potuje skoraj 60 odstotkov vsega pretovorjenega blaga. 55 let od prihoda prvega vlaka v pristanišču letno sprejmejo približno 21.000 vlakov.